TFL Vsebine / TFLGlasnik

1. ZAKAJ JE TRAJNOSTNO POROČANJE POMEMBNO

1.1. Uvod

Hiter gospodarski razvoj zadnjih desetletij, nesmotrno ravnanje z viri, potrošniška miselnost in etično sporne prakse vse bolj vplivajo na naše okolje, tako na naravo kot na družbeno okolje. Motiv pridobivanja dobička ne glede na ceno in žrtve je po eni strani razslojil družbo ter po drugi povzročil nenadzorovano porabo naravnih virov in onesnaženje okolja. To pa podnebne spremembe, ki zmanjšujejo kakovost bivanja na planetu in bodo otežile življenje naslednjim generacijam, če se svet ne bo začel vesti odgovorno.

Kot posledica vedno večjih pritiskov deležnikov, od regulatorja, vlagateljev, kupcev in dobaviteljev do zainteresirane javnosti, se podjetja srečujejo s čedalje več novimi zahtevami po razkrivanju ne le finančnih informacij, ampak tudi kazalnikov trajnostnosti, ki transparentno kažejo na odnos podjetja do obvladovanja tveganj, ustvarjanja priložnosti in prispevka k odgovornemu razvoju družbe.

Evropska komisija poudarja, da »visokokakovostne in zanesljive informacije o trajnostnosti podjetij predstavljajo hrbtenico trajnostnih financ« (European Commission, 2021). Podobno je v standardih GRI poudarjeno, da je trajnostno poročanje namenjeno »omogočanju preglednosti in odgovornosti, s čimer organizacije krepijo zaupanje in sprejemajo boljše odločitve za vse deležnike« (GRI, 2020).

Meriti uspeh podjetja zgolj po finančnih kazalnikih ni več dovolj. Družba, okolje in gospodarstvo so povezani, zato trajnostnost postaja ključna dimenzija dolgoročne uspešnosti.

V nadaljevanju se dotaknemo potrebnih sprememb v podjetju, ki jih prinašajo nove zahteve nefinančnega poročanja, izzivov, ki jih prinašajo novi procesi, in seveda vloge notranjih revizorjev pri vzpostavitvi sistema trajnostnega poročanja.

1.2. Cilji direktive CSRD

Glavni cilj direktive CSRD (Corporate Sustainability Reporting Directive) je povečati transparentnost in primerljivost informacij o trajnostnosti podjetij ter s tem omogočiti boljše odločanje vlagateljev, regulatorjev in drugih deležnikov. Podjetja morajo v poročilih zajeti tako kvalitativne kot kvantitativne podatke o strategiji, tveganjih, učinkih in upravljanju vidikov ESG (kratica iz angl. environmental, social and governance, slov. okolje, družba in upravljanje).

Direktiva ima s tem več konkretnih ciljev:

1. Zagotavljanje kakovostnih in zanesljivih podatkov 
Podjetja morajo razkriti pomembne informacije o vplivu svojega poslovanja na okolje, družbo in upravljanje (ESG), pa tudi o tem, kako trajnostna tveganja vplivajo na njihovo poslovanje (načelo dvojne pomembnosti).
2. Povečanje primerljivosti poročil
Z enotnimi Evropskimi standardi trajnostnega poročanja (ESRS) se zagotovi, da so podatki med podjetji in državami primerljivi, jasni in standardizirani.
3. Podpora trajnostnim financam
Kot poudarja Evropska komisija, so »visokokakovostne informacije o trajnostnosti hrbtenica trajnostnih financ«. To omogoča usmerjanje kapitala v trajnostnejše projekte in podjetja.

4. Okrepitev odgovornosti podjetij
CSRD zahteva, da podjetja razkrijejo ne le finančne rezultate, temveč tudi svoj prispevek (pozitiven ali negativen) $k$ trajnostnemu razvoju.
5. Zmanjšanje zelenega zavajanja
Strožje in revizijsko potrjene informacije zmanjšujejo možnost, da bi podjetja zavajala o svojem trajnostnem delovanju.

1.3. Standardi ESRS in naša pot

Evropski standardi poročanja o trajnostnosti (ESRS) so ob prvi objavi obsegali več kot 1.100 podatkovnih točk, katerih glavna težava sta bili predvsem kompleksnost in obsežnost zahtev 12 osnovnih standardov, razdeljenih na splošna standarda, ESRS 1 (splošna načela) in ESRS 2 (splošne zahteve razkritij), ter na tematske standarde, ki obsegajo okolje, ekologijo (E1-E5), družbo (S1-S4) in upravljanje (G1). Vsak standard vsebuje podrobne podatkovne točke in razkritja, kar seveda povečuje zahtevnost implementacije.

Skupina, v kateri sem zaposlena, je specializirana za proizvodnjo cementa, vezivnih sredstev, betona in agregatov v alpsko-jadranski regiji. Dejavna je na 29 lokacijah v regiji, sestavlja pa jo 13 družb. Pri proizvodnji izdelkov v celoti upoštevamo trajnostnost. Prizadevamo si za naravi čim bolj prijazno gospodarjenje z rudišči.

Nenehno optimiziramo proces proizvodnje naših izdelkov, tako da zmanjšujemo porabo energije in okoljski odtis naših obratov. Kljub temu da se s trajnostnim gospodarjenjem srečujemo dnevno, za poročanje do zdaj nismo bili zavezani. Ko smo se prvič srečali s predstavitvijo standardov in zahtevami trajnostnega poročanja ter se sami začeli prebijati skozi njihove točke, smo sprevideli, da ne govorimo o temi, ki bi jo lahko obravnavali kot nalogo ene osebe, ampak je za njihovo implementacijo potreben tim zaposlenih z različnimi profili. Predvsem pa smo uvideli, da bo za uspešno uvedbo trajnostnega poročanja potrebno sodelovanje veliko zaposlenih s področij prodaje, nabave, proizvodnje, kakovosti, kadrov, kontrolinga, ki je v našem podjetju zadolžen tudi za procese, predvsem pa, da brez pomoći strokovnjakov za IT in uvedbe programa, ki bo podpiral pridobivanje podatkov in avtomatiziral izračunavanje kazalnikov in spremljanje zastavljenih trajnostnih ciljev, za našo skupino to ne bo mogoče. Ob spoznanju o obsežnosti zahtev smo ugotovili, da bo za pridobivanje in zbiranje podatkov ter spremljanje uspešnosti trajnostnega poslovanja potrebna korenita sprememba procesov, v podjetju pa nova struktura. Predvsem smo se zavedali, da je pred nami pomembna naloga vzpostavitve sistema notranjih kontrol, ki bo zagotavljal sistematično zbiranje podatkov, spremljanje kazalnikov ter popolnost, točnost in pravilnost, pa tudi pravočasnost podatkov, potrebnih za spremljanje zastavljenih trajnostnih ciljev, ukrepov za njihovo doseganje in posledično interpretacijo izbranih kazalnikov.

Ob poglobljeni analizi standardov in razmišljanju, kako se projekta lotiti v naši mednarodni skupini, ki obsega 13 polnokonsolidiranih družb z dejavnostjo, ki velja za enega večjih emitentov CO2, smo sklenili s pomembnim spoznanjem, da trajnostno poročanje za nas ni le dodatna administrativna obremenitev, ampak da v tem projektu lahko vidimo tudi priložnost za boljše razumevanje poslovanja, vpliva na družbo in okolje, ter predvsem, da so za nas ob povezavi s finančnimi podatki to lahko dodatne informacije, ki bodo pomagale pri izboljšanju učinkovitosti poslovanja in posledično lahko vplivajo tudi na njegovo uspešnost.

Po sprejetju paketa OMNIBUS februarja 2025, ki je:

• za dve leti odložil začetek uporabe zahtev o trajnostnem poročanju za velika podjetja, ki še niso začela poročati, ter majhnih in srednje velikih podjetij, ki kotirajo na borzi;
• za eno leto odložil rok za prenos in prvo fazo uporabe (ki zajema največja podjetja) direktive o potrebni skrbnosti podjetij na področju trajnostnosti;
• zagotovil čas za nadaljnji dogovor o bistvenih spremembah direktiv CSRD in CSDDD, ki jih je Komisija tudi predlagala v okviru svežnja Omnibus I o trajnostnosti;

smo se odločili, da projekt nadaljujemo in podarjeni čas izkoristimo za harmonizacijo in standardizacijo procesov, v katerih nastajajo podatki za trajnostno poročanje, poenotenje definicij, za vzpostavitev ustreznih sistemov notranjega kontroliranja ter da začnemo poskusno avtomatizirano izračunavanje kazalnikov ter pripravo njihovih opisov in interpretacij.

2. IZZIVI PRI OCENJEVANJU TVEGANJ, NJIHOVI KONSOLIDACIJI IN POSTAVLJANJU CILJEV TER IZBOR KAZALNIKOV

2.1. Določitev tveganj in pomembnosti

Ena ključnih zahtev direktive CSRD in Evropskih standardov poročanja o trajnostnosti (ESRS) je sistematična presoja pomembnosti (angl. materiality assessment), ki določa, katera trajnostna področja mora podjetje obravnavati v svojem poročilu. V središču tega procesa so prav tveganja, saj predstavljajo neposredno vez med poslovnim modelom podjetja, njegovimi deležniki in širšim okoljem.

2.1.1. Tveganja kot temelj analize

Tveganja so izhodišče za presojo pomembnosti, saj podjetja prav s sistematičnim prepoznavanjem, vrednotenjem in obvladovanjem tveganj ugotovijo, katera področja ESG so zanje ključna. Trajnostna tveganja tako niso omejena zgolj na okoljske vidike, temveč zajemajo tudi družbena in upravljavska vprašanja. Lahko se izrazijo kot:

• fizična tveganja (npr. poplave, vročinski valovi);
• prehodna tveganja (npr. strožja okoljska regulativa, davki na emisije);
• družbena tveganja (npr. stavke zaposlenih, kršitve človekovih pravic v dobavni verigi);
• upravljavska tveganja (npr. korupcijski škandali, pomanjkanje preglednosti).

Ta tveganja vplivajo tako na finančno uspešnost podjetja kot tudi na njegov vpliv na družbo in okolje, zato jih je treba ovrednotiti v obeh dimenzijah pomembnosti. Presoja pomembnosti temelji na dveh dimenzijah, ki sta neposredno povezani s tveganji:

• finančna pomembnost (angl. finanical materiality) - tveganja, ki lahko pomembno vplivajo na poslovni model, denarne tokove ali vrednost podjetja;
• vpliv na okolje in družbo (angl. impact materiality) - tveganja, zaradi katerih ima poslovanje podjetja pomembne negativne učinke na okolje ali družbo, ne glede na to, ali se že odražajo v finančnih izkazih.

S tem se vzpostavlja t. i. načelo dvojne pomembnosti, ki od podjetij zahteva celosten pristop k upravljanju tveganj.

Za povezovanje tveganj s presojo pomembnosti se v praksi uporabljajo različni metodološki okviri, najpogosteje:

• matrike pomembnosti, ki razvrstijo tveganja glede na njihovo verjetnost, vpliv in zaznano pomembnost za deležnike;
• analize scenarijev, ki preučujejo vplive različnih podnebnih, družbenih ali regulativnih scenarijev na poslovanje;
• analize deležnikov, ki vključujejo percepcijo zaposlenih, potrošnikov, investitorjev in lokalne skupnosti glede ključnih tveganj.

Te metode omogočajo strukturiran in ponovljiv proces presoje, ki tveganja povezuje s strateško usmeritvijo podjetja.

V naši skupini smo izvedbo analiz za določitev dvojne pomembnosti vzeli ne le kot regulativno zahtevo, ampak smo jo poskušali videti kot strateško orodje, ki nam bo v prihodnje omogočilo boljše razumevanje naše izpostavljenosti, dolgoročno prilagodljivost poslovnega modela predvsem na področju okoljevarstvenih zahtev in redukciji emisij ter krepilo odpornost in konkurenčnost v trajnostno naravnanem gospodarstvu.

Ob pripravi koncepta ocenjevanja dvojne pomembnosti smo naleteli na dodaten izziv. Postopka ocenjevanja tveganj smo se lotili od spodaj navzgor - participativno, in sicer na organiziranih delavnicah, na katerih so vodilni zaposleni različnih področij (nabava, prodaja, proizvodnja, kakovost, kontroling, kadri ...) strukturirano razmišljali o tveganjih na področju trajnostnih zahtev. Delavnice so potekale ločeno po družbah in državah, saj kljub enotni evropski zakonodaji obstajajo različne zahteve lokalnih zakonodaj. Dodaten razlog za izvedbo lokalnih delavnic so bila tudi okolja, v katerih so naši proizvodni obrati in ki imajo različne klimatske in biodiverzitetne značilnosti. Delavnice so potekale v dveh fazah, v prvi so se prepoznavala tveganja, v drugi pa smo z anonimnim glasovanjem ocenjevali pomembnost, tako vpliv na okolje kot tudi finančna tveganja. Tako smo dobili prvi osnutek rangiranja tveganj in njihove pomembnosti. V drugem koraku so bili rezultati delavnic predstavljeni poslovodstvu, ki je celoten postopek ponovil od zgoraj navzdol ali hierarhično. Tako smo dobili lokalne matrike tveganj.

Takrat smo ugotovili, da smo pred izzivom konsolidacije. Kako torej tveganja in pomembnosti posameznih podjetij v različnih državah spraviti na skupni imenovalec in določiti pomembna tveganja na ravni skupine, ne da bi katera koli tveganja neupravičeno ostala neprepoznana? Glede na pomanjkanje prakse in oranje ledine na tem področju smo se morali zanesti na logiko finančne konsolidacije in postaviti velikost posameznih tveganj v razmerje do celotne skupine. Za to smo uporabili finančno pomembnost v razmerju do okoljske in njun vpliv glede na doprinos EBIT-a posameznih družb v EBIT skupine ter glede na velikost in verjetnost uresničitve tveganega dogodka.

Ob postopkih ocenjevanja dvojne pomembnosti smo hkrati spremljali aktivnosti in tveganja samega postopka ter poskušali ugotoviti, ali bi bilo mogoče ta postopek standardizirati in ga implementirati v izbrano programsko rešitev. Skupaj s programerji smo v programu dodelali modul ocenjevanja dvojne pomembnosti po korakih z natančnim opisom izvedene aktivnosti, povezali smo pomembne aktivnosti in uvedli navzkrižne kontrole ter pripravili izračun materialnosti, ki temelji na velikosti finančnega tveganja glede na EBIT. Prav tako smo se dogovorili, da nam omogočijo shranjevanje celotne dokumentacije izvedenih delavnic in opis postopka ter revizijsko sled. S tem bomo lahko izpolnili zahteve standardov po ocenjevanju dvojne pomembnosti na dve leti za vse družbe v skupini.

Celoten članek je dostopen za naročnike!