TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožbi okrožne državne tožilke se ugodi in se izpodbijana sodba v odločbi o kazenski sankciji spremeni tako, da se obtoženemu D.T. izrečena zaporna kazen zviša na 4 (štiri) leta zapora, pritožba zagovornika obt. D.T. pa kot neutemeljena zavrne in v nespremenjenih, a pobijanih delih potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Po prvem odstavku 98.čl. v zvezi s četrtim odstavkom 95. čl. ZKP se obtoženi D.T. oprosti dolžnosti plačila stroškov pritožbenega postopka.

Pritožnik izpostavlja, da dokazni postopek ni ponudil ustreznega dokaza, s katerim bi z gotovostjo bilo mogoče sklepati, da je obtoženec na naslovu stalnega bivališča dejansko hranil večjo količino droge za nadaljnjo prodajo. Iz vsebine obrazložitve grajane sodbe pa je razvidno, da je sodišče prve stopnje napravilo pritožbenim navedbam nasproten in pravilen zaključek.

Posplošene pritožbene navedbe teh prepričljviih razlogov omajati ne morejo.

Sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da glede na socialne in družinske razmere obtoženca ter upoštevaje njegovo premoženjsko stanje, ni verjetno oz. mogoče, da bi obtoženec za svoje lastne potrebe nabavil tako veliko količine droge, kakor mu je bila zasežena, zaradi česar preostane edini možen zaključek, da je bilo zaseženo mamilo namenjeno nadaljnji prodaji in s to prodajo povezanim pridobivanjem finančnih sredstev za preživljanje sebe in svoje družine. Kolikor pa zagovornik v pritožbi navaja, da si je obtoženec priskrbel tako veliko količino mamila zaradi strahu pred abstinenčno krizo, pa je potrebno povedati, da je tako razlogovanje milo rečeno absurdno, saj bi za odvrnitev nastopajoče abstinenčne krize zadoščala že bistveno manjša količina mamila, kar je gotovo jasno tudi pritožniku.