TFL Vsebine / Odločbe Upravnega sodišča

I. Tožbi se ugodi in se izpodbijani sklep št. 2142-61/2014/7 (1313-05) z dne 26. 6. 2014 odpravi in se zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

II. Zahtevi izdajo začasne odredbe se ugodi in se odloži izvršitev izpodbijanega sklepa do izdaje pravnomočne odločbe v tem upravnem sporu.

Drugi odstavek 3. člena Uredbe Dublin III. se mora uporabiti v primerih, kadar predaja prosilca določeni državi članici ni mogoča zaradi utemeljene domneve, da v tej državi obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali ponižujočega ravnanja. Če toženka ugotovi, da predaja prosilca v državo članico, ki je bila prvotno določena za odgovorno (v konkretnem primeru je to Bolgarija), ni mogoča zaradi utemeljene domneve o omenjenih sistemskih pomanjkljivostih, pa še ne nastopi obveznost toženke, da sprejme pristojnost za odločanje o prošnji, ampak mora toženka v drugem koraku presoje še naprej preučiti merila iz poglavja III Uredbe, da bi ugotovila, ali je mogoče določiti drugo državo članico kot odgovorno.

Tožnik je svoje trditveno in dokazno breme izpolnil s tem, ko je na zaslišanju natančno opisal razmere, v katerih je bival v Bolgariji, in ko je njegov pooblaščenec pred izdajo izpodbijanega akta predložil poročila uveljavljenih in s področja azila specializiranih mednarodnih organizacij o stanju v Bolgariji. Na tej točki se je breme prevalilo na toženko, da bi na podlagi vseh omenjenih in morebiti tudi drugih, čim bolj aktualnih poročil ob celoviti in natančni dokazni oceni v zadostni meri ugotovila dejansko stanje ter odločila o zadevi.

Nezakonito je stališče toženke iz odgovora na tožbo, po katerem naj bi bila domneva, da imajo vse države članice EU vzpostavljene minimalne standarde na področju mednarodne zaščite, neizpodbojna.

Pogojevanje obstoja sistemskih pomanjkljivosti z ukrepi v zvezi z mehanizmom za zgodnje opozarjanje in pripravljenost na krize je nepravilno.

Z vidika procesnih ustavnih pravic in upravno-sodne prakse je težko popravljiva škoda za tožnika v konkretnem primeru izkazana s tem, da če sodišče ne bi zadržalo izvršitve izpodbijanega akta in bi bil tožnik odstranjen iz države, njegova pravica do dostopa do sodišča oziroma do učinkovitega sodnega varstva in pravnega sredstva ne bi imela nobenega smisla.