TFL Vsebine / Odločbe Upravnega sodišča

Tožbi se ugodi in se izpodbijana odločba št. 2142-2908/2019/5 (1312-07) z dne 18. 9. 2019 odpravi in se zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

Tožena stranka sploh ni razčiščevala, kakšne vere je tožnik, ali je morda prestopil oziroma razmišlja bolj v okvirih krščanske vere kot v okvirih muslimanske vere, na kar upravičeno opozarja tožnik v tožbi in zaradi česar je podana kršitev določbe člena 4(1) Kvalifikacijske direktive 2011/95/EU, ki je zakonodajalec Republike Slovenije ni prenesel v ZMZ-1. Iz tožnikovih izjav v upravnem postopku pa je dovolj jasno razvidno, da nasprotuje strogemu šiitskemu režimu in da naj bi po njegovih trditvah imel resne težave z režimom, ker je v bolnici govoril o Jezusu in njegovi vlogi pri ozdravitvi, dejanja preganjanja pa naj bi se odražala v zapiranju tožnika v psihiatrične oddelke, tudi v tistega, ki je pod nadzorom Etaalata, in za daljša časovna obdobja in z morebitnimi elementi prisilnega zdravljenja. V času odločanja tožene stranke namreč ni bilo nobenega indica o tem, da bi tožnik imel psihične težave, kar je tožena stranka potrdila na glavni obravnavi. Zato niso bistvene tiste ugotovitve tožene stranke v izpodbijanem aktu, zaradi katerih je tožena stranka štela, da so tožnikove trditve neverodostojne oziroma zaradi katerih je štela, da ga „ni mogoče priznati za splošno verodostojnega.“

Tožena stranka se ni osredotočila oziroma se sploh ni lotila ključnih vprašanj. Ni razčistila s tožnikom kakšne veroizpovedi je, ali je morda spremenil vero, ali je ateist, ali se noče izreči o svoji veroizpovedi, kakšno je njegovo prepričanje bodisi glede Jezusa bodisi glede režima in varnostne situacije v Iranu. V primeru, da vere ni spremenil iz muslimanske v krščansko, potem bi lahko zaradi poteka časa nevarnost za tveganje z vidika druge alineje prvega in tretjega odstavka 27. člena ZMZ-1 in 26. člena ZMZ-1 bila bistveno zmanjšana, in bi ostalo samo vprašanje, ali bi bil tožnik lahko za državne oziroma varnostne organe sumljiv, spričo splošno znane spremenjene varnostne situacije v Iranu, kjer so proti koncu leta 2022 začeli izvrševati smrtne kazni zaradi upiranja režimu ali zaradi nasprotovanja verskim zakonom.

Pri ugotavljanju dejstev tekom osebnega razgovora in v zvezi s pridobivanjem relevantnih informacij o stanju v državi izvora mora uradna oseba prosilcu postavljati relevantna (pod)vprašanja in razlikovati med razlogi, katere je prosilec navedel, da so ga napeljali, da zapusti izvorno državo, in razlogi zaradi katerih ga je zaradi splošno znanih informacij o stanju v izvorni državi lahko utemeljeno strah pred preganjanjem ali resno škodo v primeru vrnitve. To je še posebej relevantno v primerih prosilcev za mednarodno zaščito iz Irana, če se njihovi razlogi za pobeg povezujejo tudi z verskimi razlogi. Zato z vidika absolutne prepovedi nečloveškega ravnanja pristojni organ oziroma sodišče države podpisnice EKČP ni(sta) nujno vezan(a) vedno samo na tisti razlog za strah, ki ga prosilec navede v njegovih izjavah, ampak morajo določen razlog za utemeljen strah preveriti po uradni dolžnosti.