TFL Vsebine / Odločbe Upravnega sodišča

I. Sprememba tožbe z dne 5. 7. 2022 se dovoli.

II. Postopek se ustavi glede dela zahtevka, ki glasi:

"Vlada Republike Slovenije določi, kateri od novoimenovanih članov iz sklepa Vlade Republike Slovenije št. 01410- 3/2020/19 z dne 21. 4. 2022 opravljajo funkcijo člana Upravnega odbora Javne agencije za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije."

III. Tožba se zavrže glede primarnega zahtevka, ki glasi:

"1. Odločba Vlade Republike Slovenije št. 01410-3/2020/22 z dne 21. 4. 2022 in sklep Vlade Republike Slovenije št. 01410- 3/2020/19 z dne 21. 4. 2022 sta nezakonita in se odpravita v delu, ki se nanaša na razrešitev A. A. z mesta člana Upravnega odbora Javne agencije za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije.

2. Ugotovi se, da mandat v Upravnem odboru Javne agencije za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije A. A. ni prenehal, ampak še vedno traja do izteka mandata upravnega odbora agencije, tj. do dne 17. 10. 2024."

IV. Tožba se zavrne glede podrednega zahtevka, ki glasi:

"Ugotovi se, da sta Odločba Vlade Republike Slovenije št. 01410-3/2020/22 z dne 21. 4. 2022 in sklep Vlade Republike Slovenije št. 01410-3/2020/19 z dne 21. 4. 2022 v delu, ki se nanaša na razrešitev A. A. z mesta člana Upravnega odbora Javne agencije za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije, nezakonita."

V. Tožeča stranka nosi svoje stroške postopka.

Sodišče ugotavlja, da si tožnik zaradi okoliščin, nastalih po vložitvi tožbe, tudi v primeru utemeljene tožbe ne more več izboljšati svojega pravnega položaja, za katerega si prizadeva z zahtevkom za odpravo izpodbijane odločbe in posledično njenih pravnih posledic. Nastopilo je namreč stanje, ki tožniku objektivno onemogoča vrnitev na položaj, s katerega je bil razrešen. Glede na navedeno sodišče ugotavlja pomanjkanje pravnega interesa tožnika za izpodbojno tožbo.

Dejstvo, da je UO ARRS v okviru svojih pristojnosti toženki predlagal imenovanje vršilke dolžnosti direktorice, članov UO nikakor ne odvezuje zakonske obveznosti, da po seznanitvi s potekom mandata zaradi odpovedi nemudoma (brez odlašanja) izpeljejo vse aktivnosti, ki bodo omogočale imenovanje direktorja s polnim mandatom.

Imenovanje vršilca dolžnosti namreč ni tovrstna aktivnost, temveč institut, ki zagotavlja nemoteno delovanje agencije v primeru, če se nihče ne prijavi na javni natečaj za direktorja, če noben od prijavljenih kandidatov ne izpolnjuje pogojev javnega natečaja, kot tudi, če direktorju preneha funkcija (25. člen Statuta ARRS). Ravno 25. člen Statuta ARRS kaže na primernost izvedbe javnega natečaja. V konkretni zadevi pa je tožnik kot član UO ARRS ravnal tako, da je še v času, ko direktorju mandat še ni prenehal, izvajal aktivnosti za imenovanje vršilca dožnosti, prav nobenih pa za imenovanje direktorja s polnim mandatom.