TFL Vsebine / Pravna mnenja

ORIGINAL:
Pri izrekanju enotne kazni po delni razveljavitvi sodbe sodišča prve
stopnje je mogoče upoštevati le tiste posamezne pravnomočne določene
kazni, za katere še ni pretekel absolutni rok izvršitve.

S sodbo občinskega sodišča z dne 21.1.1974 je bila obdolženka
spoznana za krivo petih kaznivih dejanj. Za dve kaznivi dejanji sta
ji bili določeni posamezni kazni po 2 meseca zapora, za druga pa
trikrat po 3 mesece zapora., na kar ji je bila po 2. tč. 1. odst. 46.
čl. KZ izrečena enotna kazen 11 mesecev zapora. Obdolženkini pritožbi
je okrožno kot pritožbeno sodišče ugodilo in s sklepom razveljavilo
sodbo sodišča prve stopnje v odločbi o krivdi za dve kaznivi dejanji,
v odločbi o posameznih kaznih za ti dejanji in v odločbi o enotni
kazni ter zadevo v tem obsegu vrnilo v novo sojenje, s sodbo pa je v
preostalem delu obdolženkino pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in s
tem potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v odločbi o krivdi za tri
kazniva dejanja ter v odločbi o posamezno določenih kazni za ta
dejanja. Na novi glavni obravnavi dne 9.4.1979 je bila s sodbo
temeljnega sodišča obtožba za kaznivi dejanji, na kateri se je
nanašal sklep o razveljavitvi, zavrnjena, ker je zastopnik obtožbe za
obe kaznivi dejanji umaknil obtožbo. V isti sodbi pa je bilo še
ugotovljeno, da je bila obdolženka za tri kazniva dejanja že
pravnomočno obsojena s sodbo občinskega sodišča z dne 21.1.1974 v
zvezi s sodbo okrožnega sodišča z dne 3.10.1974. Upoštevaje že
pravnomočno določene kazni dvakrat po 3 mesece ter 2 meseca zapora za
ta kazniva dejanja, ji je bila nato izrečena po 2. tč. 1. odst. 46.
čl. KZ enotna kazen 4 mesece zapora. Pritožbama obdolženke in
zagovornika je višje sodišče s sodbo z dne 27.2.1980 delno ugodilo
ter sodbo sodišča prve stopnje v odločbi o kazni spremenilo tako, da
je po 1. odst. 48. KZ izvršitev na prvi stopnji izrečene enotne
kazni odložilo za dobo enega leta s pogojem, da se izrečena kazen ne
bo izvršila, če obdolženka v tem času ne bo storila novega kaznivega
dejanja.
Zoper omenjeni pravnomočni sodbi temeljnega in višjega sodišča je
javni tožilec SRS vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, v kateri je
trdil, da je bila z njima v škodo obdolženke kršena določba 5. odst.
83. člena v zv. s 6. tč.. 82. čl. KZ.
Zahtevi javnega tožilca SRS je vrhovno sodišče SRS ugodilo in
pravnomočni sodbi v odločbi o enotni kazni spremenilo tako, da jo je
odpravilo. Svojo odločitev je utemeljilo takole:
Iz povedanega je razvidno, da je postala obsodilna sodba za tri
kazniva dejanja v odločbah o krivdi in posameznih določenih kaznih
dvakrat po 3 mesece in 2 meseca zapora s sodbo protižbenega sodišča z
dne 3.10.1974 pravnomočna in da je bila nato glede teh treh
posameznih pravnomočnih kazni izrečena enotna kazn na sodišču prve
stopnje dne 9.4.1979, torej po preteku več kot 4 let in 6 mesecev od
delne pravnomočnosti sodbe. Kot pravilno povdarja javni tožilec SRS v
svoji zahtevi, je treba v tej zvezi navedeni sodbi preizkusiti le z
vidika zastaranja izvršitve kazni, ker zastaranje kazenskega pregona
ne prihaja v poštev. Sodba občinskega sodišča z dne 21.1.1974 je
namreč v omenjenem delu postala formalno in materialno pravnomočna in
je ni bilo mogoče več izpodbijati z rednim pravnim sredstvom. Po
izreku sodbe sodišča druge stopnje dne 3.10.1974 je bila torej v tem
delu kazenski pregon izčrpan.
Po določbi 1.odst. 83. čl. KZ se začne zastaranje izvršitve kazni
tistega dne, ko postane sodbe pravnomočna. Po določbi 2. odst. 132.
čl. ZKP postane sodba pravnomočna, če se ne more več izpodbijati s
pritožbo ali če zoper njo ni pritože. To velja tudi pri delni
pravnomočnosti, saj v obravnavani zadevi zoper odločbo o krivdi za
tri kazniva dejanja ter zoper odločbo o posameznih kaznih za ta
dejanja, pritožba ni bila več dovoljena. Pojem pravnomočnosti sodbe
je treba razlikovati od pojma izvršljivosti, ki bi v obravnavani
zadevi nastopila šele, ko bi sodba z izrekom enotne kazni zapora kot
celotna dosegla formalno pravnomočnost. Zastaranje izvršitve
posameznih pravnomočno določenih kazni dvakrat po 3 mesece in 2
meseca zapora je bilo pri delni pravnomočnosti sodbe potemtakem
zadržano, dokler ni bila izrečena enotna kazen. Dejstvo, da glede
omenjenih pravnomočnih posamezno določenih kazni še ni bila izrečena
enotna kazen, je torej bila zakonska ovira za njihovo izvršitev (2.
odst. 83. čl. KZ). Toda po določbi 5. odst. 83. čl. KZ zastara
izvršitev kazni v vsakem primeru, če preteče dvakrat toliko časa,
kolikor ga zahteva zakon za zastaranje izvršitve kazni. Po določbi 6.
tč. 82. čl. KZ se izrečena kazen zapora do enega leta ne sme več
izvršiti, če je preteklo dve leti od obsodbe, izvršitev takšne kazni
pa torej ne glede na pretrganje ali pa zadržanje zastaranja po 2.
odst. 83. čl. KZ, kot je bilo v obravnavanem primeru, zastara v
štirih letih od pravnomočnosti.
Stališče, da izvršitve posamezne pravnomočne kazni vsekakor zastara
po preteku absolutenga zastaralnega roka, je podprto tudi z
naslednjimi razlogi. Če bi se začelo zastaranje izvršitve kazni šele
z dnem, ko postane sodbe pravnomočna kot celota, potem bi obstajalo
med delno pravnomočnostjo sodbe in formalno pravnomočnostjo sodbe kot
celote časovno obdobje, ko ne bi za pravnomočni del sodbe teklo niti
zastaranje kazenskega pregona, niti zastaranje izvršitve kazni, kar
ne bi bilo v skladu z zakonom, po katerem se vsaj pri absolutnem
zastaranju ne upoštevajo nikakršna pretrganja ali zadržanja. Zato je
mogoče pri izrekanju enotne kazni po delni razveljavitvi sodbe
sodišča prve stopnje upoštevati le tiste posamezne pravnomočne
določene kazni, za katere še ni pretekel absolutni zastaralni rok
izvršitve kazni.
Temeljno sodišče je torej s tem, da je na novi glavni obravnavi dne
9.4.1979 upoštevalo pri izreku enotne kazni posamezne pravnomočne
določene kazni zapora, katerih izvršitev je že absolutno zastarala,
kršilo v škodo obdolženke kazenskizakon v določbi 5. odst. 83. čl. v
zv. z določbo 6. tč. 82. čl. KZ in s tem v vprašanju iz 5. tč. 365.
čl. ZKP. V tem delu je bilo dolžno po določbi 2. odst. 1. odst. 376.
čl. ZKP preizkusiti sodbo sodišča prve stopnje tudi sodišče druge
stopnje ter bi ob omenjeni kršitvi KZ ne smelo pri izreku pogojne
obsodbe upoštevati enotne kazni kot že določene.
Predsednik senata sodišča prve stopnje bo moral sedaj po določbi 1.
odst. 136. čl. ZKP še odločiti, ali je omenjene posamezne pravnomočno
določene kazni dvakrat po 3 mesece zapora in dva meseca zapora za
omenjena kazniva dejanja, glede na to, da je njihova izvršitev že
zastarana, sploh še dovoljeno izvršiti.