TFL Vsebine / TFLGlasnik

Prag 10.000 evrov bo veljal za vse digitalne storitve, opravljene končnim kupcem v EU v koledarskem letu

• v posebno ureditev, ki velja za zavezance, ki opravljajo digitalne storitve (elektronske, telekomunkacijske storitve in storitve RTV-oddajanja) končnim kupcem v EU,
• na področje poročanja o storitvah, ki se opravljajo za končne kupce iz EU in imajo kraj obdavčitve zunaj države sedeža, stalne poslovne enote ali identifikacije izvajalca, ter
• v pravila o dobavah blaga končnim kupcem v EU.

Spremembe pri digitalnih storitvah

V letu 2015 se je skupaj z uvedbo novega pravila za določanje kraja obdavčitve digitalnih storitev, ki se opravljajo za končne kupce iz EU, v skladu s katerim se DDV plačuje v državi kupca, zavezancem dalo možnost, da z uporabo posebne ureditve in pod določenimi pogoji svoje obveznosti iz naslova opravljanja omenjenih storitev, ki nastanejo v drugih državah članicah EU, izpolnjujejo v državi svojega sedeža, po posebnem DDV-obračunu (člena 122. a in 122. b ZDDV-1 ter členi 130. a do 130. h za zavezance iz EU ter členi od 123. do 130. ZDDV-1, ki veljajo za zavezance iz tretjih držav).

Z uporabo posebne ureditve se je izkazalo, da:

1. je veljavna ureditev preobremenjujoča za tista (mala) podjetja, ki digitalne storitve opravljajo samo občasno,
2. je neustrezna zahteva, v skladu s katero je treba izdati račun po pravilih, ki jih določa zakonodaja države obdavčitve (tj. država kupca),
3. ni ustrezno, da direktiva zavezancem iz tretjih držav, ki v EU nimajo ne sedeža ne stalne poslovne enote, imajo pa znotraj EU DDV-številko, ne omogoča uporabe posebne ureditve za poročanje digitalnih storitev,
4. je 20-dnevni rok za oddajo posebnega obračuna, ki teče od zaključka vsakega koledarskega četrtletja, prekratek, in da
5. način popravljanja napak v posebnih obračunih terja spremembo.

Direktiva 2017/2455 državam članicam nalaga, da sprejete spremembe, s katerimi naj bi se odpravile težave in pomanjkljivosti iz točk (i) do (iii), uvedejo z veljavnostjo od 1. januarja 2019 dalje. Tako lahko v letu 2018 pričakujemo prvo spremembo ZDDV-1 (in pravilnika) na podlagi obravnavane direktive. Rok za oddajo posebnih obračunov in način popravljanja napak v posebnih obračunih se bosta uveljavila v letu 2021.

1. Sprememba posebne ureditve za digitalne storitve, opravljene končnim kupcem v EU

Pravilo o kraju obdavčitve digitalnih storitev, opravljenih za končne kupce s sedežem, stalnim ali običajnim prebivališčem v državi članici EU, ki ni država izvajalca (30. c člen ZDDV-1), se od 1. januarja 2019 dalje ne bo več uporabljalo, če skupna neto vrednost opravljenih digitalnih storitev ne bo presegla 10.000 evrov ne v tekočem in ne v preteklem koledarskem letu.

V tem primeru in pod dodatnim pogojem, da ima izvajalec sedež, stalno ali običajno prebivališče samo v eni državi članici EU, se bo namesto posebnega pravila za določanje kraja obdavčitve uporabilo splošno pravilo (2. odst. 25. člena ZDDV-1), v skladu s katerim je kraj obdavčitve v državi sedeža, stalne poslovne enote ali prebivališča izvajalca, ki tako od digitalnih storitev obračunava »domači« DDV.

Če bo zavezanec v koledarskem letu presegel prag 10.000 evrov opravljenih digitalnih storitev, bo od takrat dalje DDV spet obračunaval v državi kupca.

To pomeni, da poenostavitev velja za zavezance, ki šele začnejo opravljati digitalne storitve, če v prvem letu ne presežejo 10.000 evrov prometa². V drugem letu prav tako obračunavajo DDV domače države, če ostajajo pod 10.000 evrov.

Zavezanci, ki bodo presegli letni promet 10.000 evrov, bodo spremembo lahko uporabili šele, ko/če bodo tudi drugo leto zapored ostali pod vrednostjo 10.000 evrov opravljenih transakcij. Ko bo prvo leto promet padel pod ta prag, bodo ostali v posebni ureditvi (kraj obdavčitve je še naprej v državi kupca), vprašanje pa je, pod katerimi pogoji lahko naslednje leto iz nje izstopijo, torej kako bodo dokazovali, da tudi to leto, že drugo zapored, ne bodo presegli 10.000 evrov. Če bodo namreč zdaj začeli obračunavati domači DDV, med letom pa bodo presegli 10.000 evrov, razumem, da bo treba ponovno začeti obračunavati tuj DDV ...

Zavezanec bo lahko, če mu bo država sedeža ali prebivališča dala to pravico, kljub prometu pod 10.000 evrov, obračunaval DDV države kupca. Če se bo tako odločil, bo njegova izbira veljala dve koledarski leti.

Prag 10.000 evrov opravljanih storitev bo veljal za vse digitalne storitve davčnega zavezanca, opravljene končnim kupcem v EU v koledarskem letu, in ne bo veljal po posameznih državah. Pogoj, da ima davčni zavezanec sedež ali prebivališče samo v eni državi članici, da bi ta poenostavitev zanj veljala, je najverjetneje predpisan zato, da ne bi zavezanci uveljavljali opisane poenostavitve v več državah. Razumem, da pogoj obsega zavezance, ki nimajo stalnih poslovnih enot v državah članicah zunaj države sedeža ali prebivališča.

Države članice bodo dolžne sprejeti ustrezne ukrepe, ki jim bodo omogočali spremljati, ali posamezen zavezanec izpolnjuje pogoje za uporabo poenostavitve.

2. Pravila za izdajanje računov

Pravilo o izdajanju računov iz 80. a člena ZDDV-1, po katerem morajo zavezanci zdaj izdajati račune za digitalne storitve po pravilih, ki veljajo v državi kupca (tj. kraja obdavčitve transakcije), se bo spremenilo tako, da se bodo računi izdajali v skladu z zakonom države identifikacije zavezanca, ki opravlja digitalne storitve in zanje uporablja posebno ureditev.

Dostavek, da omenjeno pravilo ne vpliva na določbe členov 244–248 direktive, si lahko razlagamo tako, da posebne obveznosti glede hrambe računov še naprej določajo države obdavčitve.

Splošno pravilo, po katerem se računi primarno izdajajo po pravilih države obdavčitve, ostane nespremenjeno, prav tako bo še naprej veljalo, da se računi izdajo po pravilih države izvajalca, kadar je kraj obdavčitve zunaj EU in kadar je kraj obdavčitve v državi prejemnika in je ta dolžan obračunati DDV (razen ko je med strankama dogovorjeno samofakturiranje).

3. Razširitev uporabe posebne ureditve za določene zavezance iz tretjih držav

Za davčne zavezance iz tretjih držav, ki za končne kupce iz EU opravljajo digitalne storitve, se s spremembo njihove definicije (123. člena ZDDV-1) razširi možnost uporabe posebne ureditve na tiste subjekte, ki v EU sicer nimajo ne sedeža ne stalne poslovne enote ne prebivališča, imajo pa v EU identifikacijsko številko, ker opravljajo transkcije, na podlagi katerih so se dolžni identificirati.

Davčni zavezanec, ki nima sedeža v Skupnosti, bo moral ob začetku opravljanja svojih obdavčljivih dejavnosti državi članici identifikacije posredovati enake podatke, kot so predpisani po sedanji ureditvi (ime, poštni naslov, elektronske naslove, vključno s spletnimi stranmi, nacionalno davčno številko, če obstaja), namesto izjave, da v Skupnosti ni identificiran za DDV, pa bo po novem moral izjaviti, da na ozemlju Skupnosti nima niti sedeža svoje dejavnosti niti stalne poslovne enote.

Zgornje spremembe bodo veljale od 1. januarja 2019 dalje, v nadaljevanju opisane pa šele v letu 2021.

4. Rok za oddajo posebnega obračuna

Rok za oddajo posebnih obračunov in pravila za popravljanje napak v posebnih obračunih se bodo spremenili šele v letu 2021, ko se bo uporaba posebne ureditve razširila tudi na pošiljčne posle in druge storitve, ki se opravijo za končne kupce in katerih kraj obdavčitve ni v državi sedeža ali identifikacije izvajalca.

Takrat se bo rok za elektronsko oddajo posebnega obračuna premaknil na konec meseca po poteku davčnega obdobja, na katero se obračun nanaša. Posebni obračuni se bodo še naprej oddajali tudi za obdobja, v katerih ni bilo transakcij (127. in 130. c člen ZDDV-1).

5. Popravki posebnih obračunov

Spremembe že oddanih posebnih obračunov oz. popravki napak v njih (127. in 130. e člen ZDDV-1) se bodo opravljali tako, da se bodo vključili v enega od obračunov, oddanih v treh letih od datuma, na katerega je bilo treba predložiti prvotni obračun. V takem naslednjem obračunu se bodo opredelili ustrezna država članica potrošnje (tj. obdavčitve), davčno obdobje in znesek DDV, za katerega se zahtevajo spremembe. S tem se bodo zavezanci razbremenili obveznosti oddajanja več posebnih obračunov hkrati (tekočega in popravljenih že oddanih).

Spremembe obračunavanja DDV od storitev, opravljenih za nezavezance

Drugo področje sprememb, na katero posega Direktiva 2017/2455, je področje obračunavanja DDV od storitev, ki niso digitalne, in so opravljane za osebe, ki niso davčni zavezanci.

Administrativno breme predstavlja obračunavanje DDV od tistih storitev, za katere veljajo posebna pravila za določanje kraja obdavčitve, in pri katerih je treba obračunavati DDV države, ki ni država sedeža, poslovne enote, prebivališča ali identifikacije izvajalca, kadar ima ta sedež v tretji državi. Gre za:

• storitve posrednikov, ki delujejo v tujem imenu za tuj račun (štejejo za opravljene, kjer je kraj obdavčitve glavne transakcije, v zvezi s katero se posreduje),
• storitve v zvezi z nepremičninami (obdavčene v državi, kjer se nahaja nepremičnina),
• prevoz potnikov (v delu, ki poteka po ozemlju EU; v državah, po katerih poteka prevoz),
• prevoz blaga znotraj EU (v državi začetka prevoza),
• storitve s področja kulture, umetnosti, športa, znanosti, izobraževanja, zabavnih in podobnih prireditev (v državi, kjer je organizirana prireditev),
• pomožne prevozne storitve ter cenitve in dela na premičninah (kjer se dejansko opravijo),
• restavracijske storitve in storitve cateringa (kjer so dejansko opravljene),
• restavracijske storitve ter storitve cateringa za potrošnjo na krovu ladij, zrakoplovov ali na vlakih (v delu poti, ki poteka po EU; v državi, kjer se začne prevoz potnikov),
• najem prevoznih sredstev (kraj, kjer je prevozno sredstvo dejansko dano na voljo najemniku, če gre za kratkoročni najem oz. pri dolgoročnem najemu kraj, kjer ima najemnik sedež, stalno oziroma običajno prebivališče, pri dolgoročnem najemu čolna za razvedrilo pa kraj, kjer je čoln dejansko dan na voljo najemniku, če izvajalec to storitev opravi s sedeža svoje dejavnosti ali stalne poslovne enote v tem kraju) ...

1. Izvajalci storitev s sedežem v EU

Posebno ureditev, ki se trenutno uporablja za poročanje digitalnih storitev, bodo zavezanci iz EU od 1. januarja 2021 dalje lahko uporabljali tudi za poročanje drugih storitev, opravljenih končnim kupcem iz EU, ki se obdavčujejo zunaj države sedeža izvajalca.

Uporaba bo pogojevana s predložitvijo elektronske prijave v domači državi.

Zavezanec bo posebne obračune oddajal pod svojo redno DDV-številko, ki mu je bila dodeljena v zvezi z opravljanjem drugih obdavčljivih transakcij (ki bo štela za individualno identifikacijsko številko). V obračunih bo dolžan poročati vrednost opravljenih storitev brez DDV, za katere velja posebna ureditev, opravljenih v davčnem obdobju, po državah potrošnje (država potrošnje je država, kjer je nastala davčna obveznost od opravljene storitve), skupni znesek pripradajočega DDV, razdeljen po davčnih stopnjah, uporabljene stopnje in skupni znesek dolgovanega DDV.

Obračune bo moral oddajati kot doslej tudi v prihodnje tudi za obdobja, v katerih storitev ne bo opravil. Spremembe že oddanih posebnih obračunov bo poročal v tekočih DDV-obračunih, oddanih v roku treh let, šteto od izteka roka za oddajo prvotnega obračuna.

Kadar bo imel davčni zavezanec, ki bo opravljal storitve, zajete v posebni ureditvi, poleg poslovne enote v državi članici identifikcije še eno ali več drugih stalnih poslovnih enot, iz katerih bo opravljal storitve, bo posebni obračun DDV vključeval tudi skupno vrednost tako opravljenih storitev, in sicer za vsako državo članico, v kateri ima poslovno enoto, ter individualno identifikacijsko številko za DDV ali davčno sklicno številko te poslovne enote, razčlenjeno po državah članicah potrošnje.

DDV se bo plačeval najkasneje ob poteku roka za oddajo posebnega DDV-obračuna, tj. zadnji dan meseca, ki sledi koledarskemu trimesečju.

Odbitka vstopnega DDV, ki ga plača ob nabavah v državi, kjer nastane obveznost obračuna DDV od opravljenih storitev, zavezanec ne bo mogel uveljavljati v posebnem DDV-obračunu, vrnil se mu bo na podlagi zahtevka in po pravilih postopka za vračilo DDV-zavezancem, ki v državi nabave niso identificirani (osma Direktiva 2008/9/ES).

Če pa bo moral biti davčni zavezanec, ki bo uporabljal posebno ureditev, v državi članici opravljenih storitev registriran za druge dejavnosti, bo v redni obračun DDV, ki ga bo oddal na tej podlagi, vključil tudi vstopni DDV, ki ga je v tej državi članici plačal v zvezi z njegovimi obdavčljivimi dejavnostmi, zajetimi v posebno ureditev oz. posebni obračun.

Evidence, ki jih bo vodil davčni zavezanec v zvezi s transakcijami, ki bodo zajete v posebno ureditev, bodo morale biti dovolj natančne, da bo lahko davčni organ države članice potrošnje ugotovil, ali je obračun DDV pravilen. V zvezi s pravili za izdajanje računov bo tudi za te storitve veljalo, da se uporabljajo pravila države članice, kjer ima zavezanec iz EU sedež ali poslovno enoto, iz katere je opravljena storitev.

Zavezanca bo država članica izključila iz uporabe posebne ureditve, če jo bo obvestil, da ne opravlja več storitev, za katere velja posebna ureditev, če se bo lahko kako drugače sklepalo, da so se njegove obdavčljive dejavnosti na podlagi te posebne ureditve končale, če davčni zavezanec ne bo več izpolnjeval potrebnih pogojev za uporabo te posebne ureditve, ali če bo neprenehoma kršil pravila te posebne ureditve.

2. Izvajalci iz tretjih držav

Na podoben način kot za zavezance iz EU se tudi za zavezance iz tretjih držav uporaba posebne ureditve za digitalne storitve, ki jih opravljajo za končne kupce iz EU, s 1. januarjem 2021 širi na druge storitve, ki se bodo opravljale za osebe, ki niso davčni zavezanci. S tem se bo zavezancem omogočilo, da bodo postopek registracije, prijavo opravljanja dejavnosti in plačilo DDV opravili v eni sami državi članici.

Država članica, ki jo bo dobavitelj izbral, t. i. »država identifikacije«, mu bo dodelila individualno identifikacijsko številko za DDV za uporabo posebne ureditve.

Davčni zavezanec bo oddajal posebne obračune kvartalno do konca meseca po izteku koledarskega trimesečja in v njih navedel svojo individualno identifikacijsko DDV-številko in za vsako državo potrošnje skupno vrednost opravljenih storitev, za katere velja posebna ureditev, opravljenih v davčnem obdobju brez DDV, skupni znesek pripadajočega DDV, razdeljen po davčnih stopnjah, uporabljene stopnje in skupni znesek dolgovanega DDV. Če v posameznem obdobju storitev ne bo opravil, bo oddal DDV-obračun brez podatkov o transakcijah. Spremembe že oddanih posebnih obračunov bo opravljal v tekočih DDV-obračunih, oddanih v roku treh let, šteto od izteka roka za oddajo obračuna, ki se spreminja.

DDV bo treba plačati do izteka roka za oddajo posebnega obračuna. Tako kot že doslej tudi spremenjena posebna ureditev davčnim zavezancem ne daje možnosti odbitka vstopnega DDV v posebnem obračunu. Kljub identifikaciji bodo morali zavezanci vračilo vstopnega DDV terjati z zahtevkom, po pravilih, ki jih zanje določa trinajsta Direktiva 86/560/EGS. Vendar pa bo zavezanec iz tretje države, ki bo hkrati identificiran za DDV v (drugi državi članici) EU v zvezi z opravljanjem drugih transakcij, lahko v rednem DDV-obračunu odbijal vstopni DDV tudi od nabav, povezanih z opravljenimi storitvami, ki jih bo poročal v okviru posebne ureditve.

Tretje področje sprememb zajema prodajo blaga končnim kupcem na daljavo in administriranje v tej zvezi. Je najobširnejše in ga bomo predstavili v naslednji številki revije Denar.

Opombe:

¹ Direktiva Sveta (EU) 2017/2455 z dne 5. decembra 2017 o spremembi Direktive 2006/112/ES in Direktive 2009/132/ES v zvezi z nekaterimi obveznostmi glede davka na dodano vrednost, ki veljajo za opravljanje storitev in prodajo blaga na daljavo (Uradni list EU, št. L 348/17 z dne 29. 12. 2017).
² Štejem, da velja, da v predhodnem letu, ko teh storitev še niso opravljali, niso dosegli 10.000 evrov prometa. V nasprotnem primeru, če bi zahtevali izpolnjevanje pogoja dveh let pod 10.000 evrov tudi za nove zavezance, to pravilo (odstopanje) dejansko ne bi pomenilo posebnih prednosti za manjše zavezance, saj bi ob začetku morali izbrati posebno ureditev, ugodnost pa bi veljala šele kasneje.