TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje v izpodbijani I. in III. točki izreka.

II. Tožena stranka nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Sodišče prve stopnje je, po oceni sodišča druge stopnje, pravilno presojalo dejanje tožene stranke prav skozi načelo sorazmernosti (10. točka obrazložitve izpodbijanega sklepa).

Sodišče druge stopnje soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da odklop vode zaradi neplačila stroškov vodarine kot skrajni ukrep nikakor ni predviden za neplačilo obrazloženo prerekanega manjšega dela ob poravnanem večjem delu nespornega dela tega stroška. Takšen ukrep tožene stranke, kot izvajalke javne službe, je vsekakor nesorazmeren s težo posega v pravico do zasebne lastnine tožeče stranke, kateri je z odklopom vode na njeni nepremičnini nenazadnje onemogočeno opravljati njeno gospodarsko dejavnost.

Tretji odstavek 33. člena SPZ je tudi po oceni sodišča druge stopnje potrebno razlagati ob upoštevanju načela sorazmernosti. Sodišče druge stopnje pri tem še pojasnjuje: da je v predmetnem motenjskem sporu tako odločujoče odgovoriti na vprašanje ali je lahko delno neplačilo računa podlaga za odklop dobave. Nesporno namreč je, da je plačilo omrežnine po računih tožene stranke med pravdnima strankama sporno. Tožena stranka, kot nosilka javne gospodarske službe v konkretnem sporu, vsekakor nastopa kot močnejša stranka, zato je njeno dejanje prekinitve dobave vode potrebno presojati tudi v tej luči, saj zaradi zgolj delnega plačila s strani tožeče stranke, ki je zmanjšano za cca. 171,00 EUR mesečno, same dejavnosti tožene stranke ne more ogroziti, nenazadnje ima ta na razpolago druga pravna sredstva, ki se jih je tudi že poslužila in je takšen ukrep prisiljevanja k plačevanju, med strankama spornih delov računa, vsekakor nesorazmeren.