TFL Vsebine / Odločitve Ustavnega sodišča

Določbi prvega in tretjega odstavka 94. člena Zakona o upravnem sporu nista v neskladju z Ustavo.

Ustava ureja upravni spor predvsem kot spor o zakonitosti dokončnega posamičnega akta, s katerim državni organi, organi lokalnih skupnosti in nosilci javnih pooblastil odločajo o pravicah, obveznostih ali pravnih koristih posameznikov in pravnih oseb. V skladu z načelom delitve oblasti se v upravnem sporu izvršuje sodna kontrola upravnega odločanja, ki pa ne pomeni prevzemanja funkcije državne uprave. Sodišče v upravnem sporu le tedaj odloča tudi o sami pravici (spor polne jurisdikcije), kadar bi drugačno ravnanje pomenilo nedopusten poseg v pravico do sodnega varstva, ker na primer zaradi nedelovanja uprave ali zaradi drugih utemeljenih razlogov posameznik sploh ne bi mogel uveljavljati svojih pravic oziroma varovati svojih pravnih koristi. Iz tega izhodišča je izhajala prej veljavna zakonska ureditev upravnega spora in veljavni Zakon o upravnem sporu. Zato prehodna zakonska ureditev, po kateri se določeni sodni postopki, sproženi, pa še ne končani pred uveljavitvijo novega zakona, dokončajo po prej veljavnih predpisih, ni v neskladju s pravico do sodnega varstva. Zakonska ureditev, po kateri se del postopkov v upravnem sporu, sproženih, pa še ne končanih pred uveljavitvijo Zakona o upravnem sporu, nadaljuje in konča po prejšnjih predpisih, del pa po novem Zakonu o upravnem sporu, pomeni poseg v pravico do enakega varstva pravic in pravico do pravnega sredstva. Vendar je ta poseg dopusten, ker je nujen in primeren za zagotovitev pravice do sojenja v razumnem roku in ker ni prekomeren zaradi prehodnega značaja takšne ureditve in obstoja ustavne pritožbe kot posebnega pravnega sredstva za varovanje človekovih pravic.