TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožbi zagovornice obdolženega A. A. in zagovornika obdolženega B. B. se zavrneta kot neutemeljeni in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženca sta kot strošek pritožbenega postopka dolžna plačati sodno takso, in sicer obdolženi A. A. v znesku 288,00 EUR, obdolženi B. B. pa v znesku 144,00 EUR.

Poslovanje podjetja ni dopustno ohranjati na račun neizplačila plač in drugih prejemkov delavcem. Izplačilo plače delavcu ter predpisanih prispevkov je prvenstvena dolžnost delodajalca, ki jo mora izpolniti pred vsemi drugimi obveznostmi družbe. Če poslovanje podjetja ne dosega pričakovanih in potrebnih (finančnih) rezultatov, je potrebno sprejeti ekonomske ukrepe, ki jih predvidevata ZDR oziroma ZDR-1 in ZFPPIPP. Reševanje gospodarske družbe mimo določil ZFPPIPP delodajalca ne more razbremeniti izpolnitve temeljnih obveznosti do svojih delavcev.

V skladu s 1. točko prvega odstavka 21. člena ZFPPIPP predstavljajo plače in nadomestila plače delavcev prednostne terjatve, pri čemer so uvrščene na prvo mesto. Slednje imajo v primeru insolventnosti prednost tudi pred ostalimi nujnimi stroški poslovanja (1. točka drugega odstavka 34. člena ZFPPIPP), tudi pred v pritožbah izpostavljenimi tekočimi stroški rednega poslovanja družbe (elektrika, voda in podobno - 2. točka drugega odstavka 34. člena ZFPPIP). Gospodarska družba je tako dolžna vselej dati prednost plačam delavcev, šele nato, če ima presežek sredstev, pa lahko, ne glede na insolventnost, plača tudi ostale obveznosti, ki predstavljajo nujne stroške poslovanja. Kaznivo dejanje kršitev temeljnih pravic delavcev po 196. členu KZ-1 je podano vselej, kadar storilec ravna v nasprotju s prednostno naravo terjatev delavcev iz naslova delovnega razmerja, celo, kadar to počne z namenom ohranitve dejavnosti.

Poplačilo terjatev iz delovnega razmerja ima prednost tudi pred ohranjanjem dejavnosti, v ta namen pa je družba dolžna izvesti določene ukrepe, kot so zmanjšanje obsega poslovanja in dejavnosti, odpuščanje delavcev, prisilna poravnava ali stečaj.

Upravičljiva skrajna sila, ki izključuje protipravnost ravnanja, temelji na tezi, da tisti, ki zaščiti višji pravni interes pred neizogibno nevarnostjo, ki je ni bilo mogoče odvrniti drugače, s tem da poškoduje nižji pravni interes - torej izpolni bit kaznivega dejanja, ki pomeni manjšo škodo (manjše zlo), kot bi bila povzročena, če storilec ne bi nič naredil - ne ravna v nasprotju s pravom. Eden izmed pogojev za uporabo instituta je tudi, da nevarnosti ni bilo mogoče odvrniti drugače oziroma da je bilo odvračanje nevarnosti neizogibno potrebno. Odvračanje nevarnosti mora biti torej nujno potrebno, da se prepreči poškodovanje dobrine višje vrednosti oziroma da se prepreči večje zlo. Pomemben vidik neizogibne potrebnosti je, da ravnanje skladno z zakonom ni mogoče, kar pomeni, da pravo ne ponuja rešitve, kako ravnati v konkretni situaciji. Če namreč obstaja rešitev, ki je skladna s pravom oziroma jo pravo v konkretni situaciji ponuja za razrešitev nastale situacije, potem ravnanje storilca ni bilo neizogibno potrebno in se na skrajno silo ne more sklicevati.

Obdolženca sta kot direktorja družbe C. d.o.o. bila dolžna ravnati v skladu z določbami ZDR oziroma ZDR-1 in naposled ZFPPIPP. Za nastalo situacijo (insolventnost) torej pravo ponudi rešitev v določbah insolvenčne zakonodaje, zaradi česar ni mogoče zaključiti, da nevarnosti, ki je po mnenju pritožnikov stečaj družbe in socialna katastrofa, ne bi bilo mogoče odvrniti drugače.

Socialna varnost je dobrina, ki ni razpoložljiva, zato oškodovanec v njen poseg ne more privoliti.

Če delodajalec ob izplačilu plače delavcu ne izpolni svoje zakonske obveznosti in prispevkov ne plača, je ob uveljavljenih načelih solidarnosti in vzajemnosti, na katerih temelji sistem socialne varnosti, socialna varnost že ogrožena ter je tako vanjo poseženo, zaradi česar kasnejše plačilo prispevkov ne odpravlja kaznivosti.