TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba glede II. in IV. točke izreka spremeni tako, da izrek sodbe v tem delu glasi: I. Tožbeni zahtevek, ki glasi: ″Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati znesek 18.564,92 EUR v roku 15 dni, se zavrne. II. Tožeča stranka mora toženi stranki povrniti stroške postopka v znesku 1.067,64 EUR v roku 15 dni od prejema te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka roka za njegovo izpolnitev dalje do plačila, vse pod izvršbo.″

II. Tožeča stranka mora toženi stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 995,37 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po izteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti dalje do plačila, pod izvršbo.

Glede na vsebino Dogovor, kot sta sklenjena, ju je pravno kvalificirati kot prevzem dolga po 427. členu OZ2, saj je tožeča stranka kot upnik sočasno podpisala pogodbo med starim dolžnikom in novim dolžnikom ter s tem privolila v prevzem dolga in takšno pogodbo je dopustno skleniti tudi za bodoče terjatve oziroma dolgove. V primeru prevzema dolga stopi prevzemnik na mesto prejšnjega dolžnika, ta pa je prost obveznosti, med prevzemnikom in upnikom obstaja ista obveznost, ki je dotlej obstajala med dolžnikom in upnikom. Toda slednje ne pomeni, da vstopi v pogodbeno razmerje namesto prejšnje stranke, saj je to možno le pri prenosu pogodbe po 122. členu OZ, ko postane prevzemnik imetnik vseh njenih pravic in obveznosti iz te pogodbe. Prevzemnik dolga ima po določbi 431. člena OZ res vse ugovore, ki izvirajo iz pravnega razmerja med prejšnjim dolžnikom in upnikom, toda ugovora sočasne izpolnitve ne more uveljavljati, ker ni vstopil v pogodbeno razmerje, ampak samo prevzel dolg. Vzajemna izpolnitev obveznosti je lahko uveljavljana samo med pogodbenima strankama.

V okoliščinah konkretnega primera je tožena stranka utemeljeno uveljavljala, da tožeča stranka še ni izročila bančne garancije, to je ugovor iz osnovnega pravnega razmerja, katere stranka ni postala, tako da še ni nastopil pogoj, da bi zadržnina zapadla v plačilo, toda s tem ni uveljavljala ugovor sočasne izpolnitve, ki ga je mogoče uveljavljati samo med pogodbenima strankama.