TFL Vsebine / Odločitve Ustavnega sodišča

Sodba Vrhovnega sodišča št. I Up 808/99 z dne 8. 11. 2001 in sodba Upravnega sodišča št. U 1239/98-11 z dne 2. 6. 1999 se razveljavita. Zadeva se vrne Upravnemu sodišču v novo sojenje.

Člen 22 Ustave vsakomur zagotavlja enako varstvo pravic v postopku pred sodišči, drugimi državnimi organi, organi lokalnih skupnosti in nosilci javnih pooblastil. V upravnem postopku je ustavna pravica do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave uveljavljena zlasti z določbo 8. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), ki med temeljna načela upravnega postopka uvršča načelo zaslišanja strank. To načelo zahteva, da je treba pred izdajo odločbe dati stranki možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za zakonito in pravilno odločbo. Enako je določal tudi prejšnji Zakon o splošnem upravnem postopku, ki je veljal v času odločanja upravnih organov in sodišča prve stopnje. Če stranki ni dana možnost izjaviti se o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za odločitev, gre za kršitev načela zaslišanja strank, ki obenem predstavlja tudi kršitev pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave. ZUP zahteva, da je vsaki stranki dana možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, na katere se mora opirati odločba (četrti odstavek 146. člena). Glede dokazovanja dejstev, katerih obstoj zakon domneva, ZUP določa, da jih ni treba dokazovati, mora pa biti dovoljeno dokazovati, da ne obstajajo, če ni z zakonom drugače določeno (tretji odstavek 165. člena ZUP). Ker pritožnici v postopku pred upravnim organom prve stopnje zaradi napačne uporabe tretjega odstavka 63. člena Zakona o denacionalizaciji ni bilo dovoljeno dokazovati, da dejstva, katerih obstoj zakon domneva (nelojalnost), ne obstajajo, upravni organ druge stopnje, Upravno in Vrhovno sodišče pa pri odločanju o pritožničini pritožbi ter tožbi in pritožbi v upravnem sporu tega niso upoštevali in kršitve niso odpravili, je bila pritožnici kršena pravica iz 22. člena Ustave.