TFL Vsebine / Pravna mnenja

ORIGINAL:
Po uveljavitvi zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o
obligacijskih razmerjih (Ur.l. SFRJ, št. 39/85), to je po 3.8.1985,
mora razlastitveni upravičenec v primeru zamude tridesetdnevnega
plačilnega roka plačati prejšnjemu lastniku na neizplačano
odškodnino, določeno s pravnomočnim sklepom nepravdnega sodišča,
obresti po letni obrestni meri iz 1. odstavka noveliranega 277. člena
zakona o obligacijskih razmerjih in ne po obrestni meri iz 3.
odstavka 55. člena zakona o razlastitvi in o prisilnem prenosu
nepremičnin v družbeni lastnini (Ur.l. SRS, št. 5/80 in 30/87).

Sodišče prve stopnje je z obravnavanim sklepom odškodnino, ki pripada
nasprotnima udeležencema kot prejšnjima lastnikoma razlaščene parc.
št. , njiva, v izmeri m2, k.o. , določilo v znesku
2.354.794 dinarjev. Predlagateljici Občini ...je naložilo,
da to odškodnino plača v 30 dneh od vročitve pravnomočnega
izvoda sklepa; če ne plača odškodnine v določenem roku, pa
tudi 12 % letne obresti na neizplačano odškodnino od izteka
roka do dneva izplačila.
Sodišče druge stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo pritožbo
nasprotnih udeležencev kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča
prve stopnje. Pritrdilo je namreč stališču sodišča prve stopnje, da
pripada razlaščencema odškodnina za kmetijsko zemljišče in ne za
stavbno zemljišče.
Zoper ta pravnomočni sklep sodišča druge stopnje sta nasprotna
udeleženca vložila pravočasno revizijo, s katero uveljavljata
revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. V drugostopni
upravni odločbi je bilo ugotovljeno, da je sporna parc. št.
stavbno zemljišče. Glede na podlago prenehanja lastninske
pravice, po določbah zakona o stavbnih zemljiščih gre za
stavbno zemljišče. Dolej je bila praksa, da so se za vsa
zemljišča v predelu sosesk ... vas vzhod in zahod določale
odškodnine v višini kot za stavbna zemljišča. Da je cena
zemljišča dosti višja, kot je bila njima določena, dokazuje
tudi dejstvo, da sklad stavbnih zemljišč oddaja v letu 1986
zemljišča po ceni 960 za m2, medtem ko je njima v letu 1987
določena cena za razlaščeno zemljišče le v višini 611 din za
m2. Pri tem je upoštevana le cena zemlje brez komunalne
ureditve. Menita, da jima pripada za zemljo približno enaka
odškodnina, kot jo za zemljo dobiva ali določi sklad. Prvostopni
sklep, s katerim je določena odškodnina, je bil izdan 1.4.1987, od
takrat pa je preteklo že več kot šest mesecev. Menita, da pri
sedanjih inflacijskih stopnjah niso realna določila o obrestnih
merah, ki so določene v sklepu. Predlagata razveljavitev obeh sklepov
in določitev pravične odškodnine za razlaščeno stavbno zemljišče,
upoštevajoč tudii nenormalna inflacijska gibanja v zadnjih mesecih.
Revizijsko sodišče je reviziji delno ugodilo. Sklepa sodišča druge in
prve stopnje je v izreku o zamudnih obrestih spremenilo tako, da jih
je razlastitvenemu upravičencu, ki ni plačal odškodnine v določenem
roku, naložilo v plačilo po letni obrestni meri, po kateri se v kraju
izpolnitve obrestujejo na več kot leto dni brez določenega namena
vezane hranilne vloge. V razlogih sodbe je med drugim navedlo:
Utemeljeni pa so revizijski razlogi glede obrestne mere obresti, ki
so z izpodbijanim sklepom naložene razlastitvenemu upravičencu, to je
predlagateljici za primer, da določene odškodnine ne bi plačala v
določenem roku. Vprašanje te obrestne mere je vprašanje pravilne
uporabe materialnega prava, katero bi moralo sodišče druge stopnje
obravnavati, čeprav se nasprotna udeleženca v pritožbi z njim nista
ukvarjala.
V drugem odstavku točke II. sklepa prve stopnje določena 12 % letna
obrestna mera očitno temelji na določbi 3. odstavka 55. člena
razlastitvenega zakona, čeprav v razlogih sklepov prve in druge
stopnje to ni navedeno. Omenjeni 3. odstavek 55. člena
razlastitvenega zakona določa: Če razlastitveni upravičenec ne plača
prejšnjemu lastniku odškodnine v roku iz 1. odstavka tega člena (to
je v tridesetih dneh od vročitve pravnomočne odločbe, s katero je
bila določena odškodnina v denarju), mu mora na neizplačano
odškodnino plačati 12 % letnih obresti od izteka omenjenega roka do
dneva izplačila. Narava s to zakonsko določbo predpisanih obresti je
nedvomna. Gre za zamudne obresti, saj je besedilo citirane določbe:
"Če razlastitveni upravičenec ne plača ... (denarna) odškodnine v
roku ... " vsebinsko istovetno splošni pravni normi o zamudnih
obrestih, ki jo predstavlja 1. odstavek 277. člena zakona o
obligacijskih razmerjih (ZOR, Ur.l. SFRJ, št. 29/78 in 39/85) s
formulacijo: "Dolžnik, ki zamudi z izpolnitvijo denarne obveznosti,
dolguje poleg glavnice še obresti ...".
Citirani razlastitveni zakon je bil v prvotnem, tudi še v času izdaje
sklepa prve stopnje, veljavnem besedilu objavljen v Ur.l. SRS, št.
5/80 dne 29.2.1980 in je začel veljati osmi dan po objavi (68. člen).
V času uveljavitve tega zakona je veljal ZOR v prvotnem besedilu
(Ur.l. SFRJ, št. 29/78), po katerem je bila s 1. odstavkom 277. člena
določena splošna obrestna mera zamudnih obresti v višini obrestne
mere, po kateri se v kraju izpolnitve obrestujejo hranilne vloge na
vpogled. V času uveljavitve citiranega razlastitvenega zakona je bila
obrestna mera obresti, po katerih so se obrestovale hranilne vloge na
vpogled, na vsem ozemlju SFRJ (po medbančnem sporazumu) enaka in
sicer 7,5%. Torej je bila v času uveljavitve citiranega
razlastitvenega zakona splošna obrestna mera zamudnih obresti 7,5%, s
3. odstavkom 55. člena tega zakona določena posebna obrestna mera
zamudnih obresti pa 12 %.
V času, ko je sodišče prve stopnje odločilo o odškodnini z
izpodbijanim sklepom, je veljal ZOR v noveliranem besedilu,
uveljavljenim z zakonom o spremembah in dopolnitvah ZOR (Ur.l. SFRJ,
št. 39/85), ki je začel veljati 3.8.1985. Po noveliranem 1. odstavku
277. člena ZOR pa je splošna obrestna mera zamudnih obresti določena
z obrestno mero, po kateri se v kraju izpolnitve obrestujejo hranilne
vloge, vezane brez določenega namena na več kot leto dni. Tudi ta
obrestna mera je bila doslej enaka na vsem ozemlju SFRJ (usklajena z
medbančnimi sporazumi), se pa spreminja. V času izdaje sklepa prve
stopnje, to je 1.4.1987, je bila ta splošna obrestna mera zamudnih
obresti 84%, nikoli po uveljavitvi citirane novele ZOR pa ni bila 12%
ali manjša.
Iz doslej povedanega sledi dvoje. Prvič, da je bila s 3. odstavkom
55. člena razlastitvenega zakona predpisana posebna obrestna mera
zamudnih obresti za primer zamude s plačilom denarne odškodnine,
naložene razlastitvenemu upravičencu s pravnomočno odločbo, izdano v
sodnem (nepravdnem) postopku za določitev odškodnine. Drugič pa, da
je bila ta posebna obrestna mera zamudnih obresti v času uveljavitve
razlastitvenega zakona večja od splošne obrestne mere zamudnih
obresti (12 % v primerjavi s 7,5%) - medtem ko je ves čas po
uveljavitvi novele ZOR, to je po 3.8.1985, ta posebna obrestna mera
zamudnih obresti manjša od splošne obrestne mere zamudnih obresti (v
času izdaje sklepa prve stopnje 12 % v primerjavi s 84%).
Kadar dve materialnopravni normi nista v skladu oziroma isto
vprašanje različno urejata, je treba za pravilno uporabo materialnega
prava upoštevati temeljne sistemske norme, poleg njih pa pravila za
razlago prava. V obravnavanem primeru je treba upoštevati kot
temeljno sistemsko izhodišče našega pravnega sistema primarno
zakonodajno pristojnost republike in izvedeno zvezno zakonodajno
pristojnost. Zaradi tega sistemskega izhodišča imata citirana
republiška pravna norma 3. odstavka 55. člena razlastitvenega zakona
na eni strani in citirana zvezna pravna norma 1. odstavka 277. člena
ZOR na drugi strani - pomen pravnih norm iste pravne veljave. Pri
dveh pravnih normah iste pravne veljave, ki isto vprašanje različno
urejata, pa je po pravilih za razlago prava treba upoštevatii
predvsem naslednji klasični pravili o derogaciji, to je o
razveljavitvi ali odpravii splošnega pravnega akta: prvič, pravilo,
da poznejši zakon razveljavlja starejšega (lex posterior derogat legi
priori), in drugič pravilo, da posebni, specialni zakon razveljavlja
splošnega (lex specialis derogat legi generali). Seveda pa tudi pri
uporabi pravil o derogaciji ni mogoče razlage prava omejiti na
uporabo teh pravil, ampak je treba uporabiti vsa pravila
za razlago prava v ustreznem obsegu in v ustreznem njihovem
medsebojnem razmerju in tudi medsebojnem vplivanju. Tako na primer
tudi v tem primeru ni mogoče zanemariti teleološke ali namenske
razlage, to je razlage zakonodajnega namena.
Obravnavano pravno normo 1. odstavka 277. člena ZOR je treba
opredeliti kot splošni zakon, medtem ko je obravnavano pravno normo
3. odstavka 55. člena razlastitvenega zakona treba opredeliti kot
posebni zakon. Obenem je treba citirano določbo razlastitvenega
zakona (ki z novelo tega zakona leta 1987 ni bila spremenjena)
opredeliti kot starejši zakon in citirano novelo ZOR kot poznejši
zakon. Glede na to dvojno opredelitev (ki je nujna za pravilno
uporabo pravil za razlago prava - in s tem pravilno uporabo
materialnega prava v tej zadevi) pa se izkaže, da je za pravilno
uporabo obeh pravil o derogaciji treba uskladiti njuno medsebojno
razmerje, njuno medsebojno delovanje in končno upoštevati še razlago
zakonodajnega namena pri obeh obravnavanih pravnih normah.
Podroben pogled na pravilo, da posebni zakon razveljavlja splošnega,
takoj pokaže nujnost razmisleka, da je razveljavitev kateregakoli
zakona lahko le posledica poznejšega zakona. Logično je namreč
nemogoče, da bi starejši zakon razveljavil poznejšega - saj v realnem
svetu nič, kar je v časovnem toku življenja prej, ne more odpraviti
(to je spraviti iz tega realnega sveta) in to s trenutkom svojega
nastanka (to je tu uveljavitve zakona), nečesa, kar šele bo, česar
torej v tem trenutku v časovnem toku življenja še ni. Zatorej je
mogoče brez pridržka brati pravilo le specialis derogat legi generali
le takole: poznejši posebni zakon razveljavlja starejšega splošnega.
To pa seveda ne pomeni, da v vseh primerih, ko poznejši splošni zakon
isto vprašanje uredi drugače kakor starejši posebni zakon, pretehta
pravilo, da poznejši zakon razveljavlja starejšega. Slednje pravilo
za razlago prava je namreč brez pridržka uporabno le v primerih, ko
sta oba zakona (starejši in poznejši) enake narave - torej oba
splošna ali oba (na isti način, za isto pravno področje) posebna. V
vseh drugih primerih ni mogoče mimo drugih pravil za razlago prava,
zlasti ne mimo namenske razlage.
Ob upoštevanju namenske razlage obeh obravnavanih pravnih norm je
treba upoštevati naslednje: Z uveljavitvijo pravne norme 3. odstavka
55. člena razlastitvenega zakona je zakonodajalec nedvomno hotel
predpisati in je nedvoumno predpisal višje zamudne obresti od
splošnih zamudnih obresti za poseben primer zamude s plačilom denarne
odškodnine za razlaščeno nepremičnino, ki jo mora razlastitveni
upravičenec plačati razlaščencu na podlagi pravnomočne sodne odločbe.
Že prej citirana primerjava splošne obrestne mere zamudnih obresti po
prvotnem besedilu 2. odstavka 277. člena ZOR in posebne obrestne mere
zamudnih obresti po 3. odstavku 55. člena razlastitvenega zakona je
sama zadosti zgovorna, da za tako razlago zakonodajnega namena ni
potrebna podrobnejša argumentacija.
Zakonodajni namen obrestne mere zamudnih obresti po prvotnem besedilu
1. odstavka 277. člena ZOR (od uveljavitve 1.10.1978 pa vse do
uveljavitve citirane novele 3.8.1985 je znašala 7,5%) je bil jasen:
odmena za uporabo dolgovanega denarja, s katerim bi ob pravočasni
izpolnitvi že razpolagal upnik. Tak, torej klasični namen zamudnih
obresti, ni ugotovljiv le iz splošno znanih pogojev in zakonitosti
denarnega in blagovnega trga v pogojih stabilnega gospodarstva.
Ugotovljiv je tudi iz norme 1. odstavka 278. člena ZOR, ki določa, da
ima upnik pravico do zamudnih obresti ne glede na to, ali je zaradi
dolžnikove zamude pretrpel kakšno škodo ali ne. Že citirani
novelirani 1. odstavek 277. člena ZOR pa tudi ne pušča nobenega dvoma
o zakonodajnem namenu take spremembe splošne obrestne mere zamudnih
obresti: zamudne obresti ne igrajo več le klasične vloge zamudnih
obresti, ampak tudii vlogo korektiva učinkov načela monetarnega
nominalizma /394. člen ZOR) v pogojih izrazitih inflacijskih gibanj.
Ob upoštevanju pravkar navedenega namena zakonodajalca glede obrestne
mere zamudnih obresti po splošni pravni normi 1. odstavka 277. člena
ZOR (najprej v prvotnem besedilu in potem v noveliranem besedilu) na
eni strani, na drugi strani pa po posebni pravni normi 3. odstavka
55. člena razlastitvenega zakona - se izkaže, da je po pravilih za
razlago prava, posebej po prej obrazloženih pravilih o derogaciji,
treba uporabiti pravilo, da poznejši zakon razveljavi starejšega.
Drugačna razlaga, torej dajanje prednosti citirani posebni pravni
normi pred splošno ne glede na časovno dimenzijo njune uveljavitve,
bi pripeljalo do izjalovitve zakonodajnega namena posebne pravne
norme - še več, imela bi diametralno in bistveno nasproten učinek od
tistega, ki ga je zakonodajalec s to posebno pravno normo želel
doseči (namesto večjih posebnih zamudnih obresti po stopnji 12 %
letno v primerjavi s 7,5% splošnimi - od novele ZOR manjše posebne
zamudne obresti po stopnji 12 % letno v primerjavi s 84 % splošnimi,
upoštevaje splošno obrestno mero zamudnih obresti v času izdaje
sklepa prve stopnje).