TFL Vsebine / Odločitve Ustavnega sodišča

Prvi in drugi odstavek 9. člena Zakona o RTV Slovenija (Uradni list RS, št. 14/90, 24/90 in 43/90) nista bila v neskladju z Ustavo. Člen 15 in šesta alinea prvega odstavka 18. člena Zakona o Radioteleviziji Slovenija (Uradni list RS, št. 18/94 in 73/94 - odl. US) nista v neskladju z Ustavo. V Pravilniku o načinu prijavljanja in odjavljanja televizijskih in radijskih sprejemnikov, o evidenci naročnikov ter o načinu plačevanja RTV - naročnine (Uradni list RS, št. 39/97) se razveljavijo: - 4., 5., 6., 7. in 8. člen; - drugi odstavek 21. člena. Kolikor se razveljavitev iz prve alinee 3. točke izreka nanaša na prijavo imena in priimka ter naslova prebivališča fizične osebe, imena in sedeža pravne osebe in samostojnega podjetnika, vrste sprejemnika in datuma pridobitve sprejemnika ter na vodenje in vzdrževanje evidence teh podatkov, začne učinkovati po poteku enega leta od dneva objave te odločbe v Uradnem listu Republike Slovenije. V ostalem delu se pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti Pravilnika o načinu prijavljanja in odjavljanja televizijskih in radijskih sprejemnikov, o evidenci naročnikov ter o načinu plačevanja RTV - naročnine zavrne. Postopek za oceno ustavnosti 66. člena Zakona o javnem obveščanju (Uradni list SRS, št. 2/86 in 42/89 in Uradni list RS, št. 8/90) in za oceno ustavnosti in zakonitosti Pravilnika o načinu prijavljanja in odjavljanja televizijskih in radijskih sprejemnikov, vodenja evidence ter pogojih in načinu plačevanja RTV naročnine (Uradni list SRS, št. 38/86 in 32/88) se ustavi.

K plačilu RTV naročnine je po veljavni zakonski ureditvi zavezan vsakdo, ki je lastnik RTV sprejemnika in ima možnost sprejemati vsaj en program RTV Slovenija. Ker se lastnik RTV sprejemnika plačilu naročnine lahko izogne in sprejemnik odjavi, vendar pa s tem izgubi tudi možnost poslušanja oziroma gledanja drugih RTV programov, zakonske določbe o obveznosti plačevanja RTV naročnine posegajo v splošno svobodo ravnanja (35. člen Ustave) in v pravico do zasebne lastnine (33. člen Ustave). Naložitev plačila RTV naročnine je dopusten poseg v splošno svobodo ravnanja, zagotovljeno v 35. členu Ustave, in v pravico do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave. Obveznost plačevanja RTV naročnine, to je obremenitev lastnikov RTV sprejemnikov, ki imajo možnost gledati nacionalni RTV program, izvira iz odločitve zakonodajalca, da zagotovi obstoj in delovanje javnega radia in televizije. Poseg je primeren in nujen za uresničitev zasledovanega ustavno dopustnega cilja. S tem, ko je financiranje nacionalnih programov izločil iz državnega proračuna in določitev višine naročnine ter njeno izterjavo v veliki meri prepustil RTV Slovenija, je javnemu zavodu zagotovil določeno stopnjo samostojnosti, potrebno zaradi preprečitve političnih in gospodarskih vplivov na programsko vsebino in kvaliteto. Hkrati je lahko omejil financiranje z oglaševanjem, sponzoriranjem in podobnim in tako ponudbo nacionalnega programa deloma izločil tudi iz pravil trga. Z določitvijo RTV naročnine je torej zakonodajalec zagotovil javnemu zavodu avtonomijo, potrebno za uresničitev njegovih nalog, in hkrati stalen ter predvidljiv vir financiranja. Poseg je tudi sorazmeren s pomembnostjo zasledovanega ustavno dopustnega cilja. Gre za denarno obveznost, pobudniki pa ne zatrjujejo niti ni očitno, da bi bistveno zmanjševala povprečne dohodke gospodinjstva. Ker RTV Slovenija nima zakonske podlage za to, da bi od naročnikov zahtevala prijavo določenih osebnih podatkov in da bi vodila evidenco teh podatkov, so določbe pravilnika, ki to urejajo, v nasprotju z drugim odstavkom 38. člena Ustave, po katerem zbiranje, obdelovanje in namen uporabe osebnih podatkov določa zakon.