TFL Vsebine / TFLGlasnik

»Svoboda izpovedovanja vere – javno ali le zasebno« (kratek sprehod)

Temelj prispevka so dogodki zadnjega leta, vsi so povezani s Katoliško cerkvijo v Sloveniji in svobodo izpovedovanja vere. Ker prostor ne dopušča širše razprave, se bom bistvenih dogodkov dotaknil v telegrafski obliki.

Po javni kolektivni molitvi rožnega venca na Kongresnem trgu v Ljubljani, ki je 13. oktobra 2023 potekala v organizaciji Katoliške mladine, se je na živahno razpravo odzval upokojeni vrhovni sodnik, nekdanji predsednik Vrhovnega sodišča RS mag. Damijan Florjančič.¹ Opozoril je na vprašanja, ali je dogodek mogoče šteti za religioznega, politično manifestacijo ali celo kršitev Ustave. Dodal je še nekaj misli o udeležbi sodnikov in predsednika Vrhovnega sodišča pri rdeči maši. Z njegovimi trditvami se ne strinjam. Predstaviti želim drugačne poglede.

Javna molitev rožnega venca – kršitev Ustave

Javna molitev rožnega venca na Kongresnem trgu v Ljubljani je zagotovo tudi religiozno dejanje. Menim sicer, da dejanje ne pomeni kršitve Ustave, pri čemer štejem za odločilno stališče Ustavnega sodišča RS, ki je v zadevi U-I-111/04 z dne 8. julija 2004 štelo, da ustavna pravica do svobode vesti vključuje tudi javno kolektivno izpovedovanje vere, če je izvajano v objektih, ki so običajni in splošno sprejeti (tradicionalni) za izpovedovanje neke vere in opravljanje verskih obredov. Vsi pač niso prepričani o tem. Menim, da prvič zato, ker gre za neobičajno dejanje v našem okolju, na neobičajnem kraju, saj je 13. oktobra 2023 molitev potekala prvič (v času nastanka tega članka je potekala že petič, in sicer 9. februarja 2024); drugič pa zato, ker je bilo njeno poslanstvo molitev »za našo domovino in zveličanje njenih duš ter posebne namene, ki jih bomo še objavili«.

Javna molitev rožnega venca in rdeča maša – religija ali politična manifestacija

Nedvomno so tako ti dogodki kot rdeče maše izjemna politična manifestacija religiozno usmerjenega dela državljanov in organizira jih Katoliška cerkev. K zgoraj zapisanemu je treba prišteti še to, da le-ta na javno molitev zlasti vabi mlade može in fante, ki da so prvi poklicani biti voditelji in zgled pri pričevanju vere, ter da so vabili k molitvi za uspešen začetek študijskega leta, domovino in vero slovenske mladine. K rdečim mašam pa Katoliška cerkev vabi vse, katerih delo v veliki meri zaznamuje prizadevanje za pravičnost v svetu. Navedenemu je treba dodati še dejanje iniciative Pohod za življenje, ki je na Kongresnem trgu simbolično postavila zastavice in s tem prikazala, koliko otrok letno umre zaradi splava.

Glede rdečih maš naj zapišem še naslednje: v preteklosti sta posvetna, državna in cerkvena oblast združeno, enotno urejali družbena razmerja in odnose. Z ločitvijo države in cerkve so v prostor političnega delovanja vstopale še druge družbene skupine, v modernem času tudi nevladne organizacije. Njihove aktivnosti, uveljavljanje novih pravic in svoboščin ter hkrati slabitev demokracije postavljajo tudi pred cerkev nove izzive. Po Florjančiču povzemam, da v konkretnem primeru za organizacijo rdečih maš poskrbi Katoliška cerkev. V osamosvojeni Sloveniji se je uveljavila praksa, da so bili najvišji državni predstavniki, torej v prvi vrsti predstavniki vseh treh vej oblasti, zakonodajne, izvršilne in sodne, vsako leto vabljeni na katoliške slovesne maše ob državnih praznikih – dnevu državnosti (junija) in dnevu osamosvojitve (decembra). Sodnik dr. Boštjan Zalar² dodaja, da naj bi vsebina rdečih maš šla v smer razmišljanja »naj Sveti duh razsvetljuje slovenska sodišča, da bodo prav in dobro sodila«.

Udeležba sodnikov in predsednika Vrhovnega sodišča pri rdeči maši ter svoboda izpovedovanja vere

K rdečim mašam cerkev vabi najvišje organe oblasti po zastopnikih, predsednikih. Vprašanje, ki se zastavlja, je, ali je predsednik sodišča lahko udeležen pri rdeči maši; če je odgovor ne, ali ne gre za kršitev ustavne pravice do svobode izpovedovanja vere?

Po mojem prepričanju je vprašanje neumestno, plod velike pravne zmote. Cerkev namreč k slovesni rdeči maši, ki jo organizira v čast državnega praznika, vabi tudi Vrhovno sodišče. Ne vabi torej individuuma, posameznega človeka, državljana, temveč vrh oblasti. Razumljivo, da po zastopniku, saj Vrhovno sodišče poenostavljeno rečeno ne zna ne brati, ne pisati, ne hoditi. Skratka, ni fizična oseba, ni subjekt ustavno varovanih pravic in svoboščin človeka in državljana. Da je to dejanje hkrati velika politična manifestacija moči Katoliške cerkve, pa tudi ni dvomiti. Na praznik države slavje organizira cerkev, ne država. Vabi spet cerkev, ne da bi državo prej vprašala, ali, in če da, kje in kdaj bi morda lahko praznovali skupaj?

V zvezi z verskimi obredi in udeležbo funkcionarjev pri njih mag. Florjančič z vidika ustavne pravice do svobode vesti, konkretno do svobode izpovedovanja vere, postavi vprašanje dopustnosti udeležbe tudi najvišjih predstavnikov oblasti. Sam vprašanje ožim na sodnike in zlasti na zastopnika Vrhovnega sodišča. Uvodoma poudarjam, da funkcij sodnikov in predsednikov sodišč ne enačim. In media res. Menim, da gre pravica do svobode vesti tudi sodnikom. To velja za vsako običajno mašo in običajen verski obred – za sodnika in za predsednika sodišča. Morebiten zadržek, ki zadeva sodnikovo uresničevanje pravice do svobode vesti z udeležbo pri verskih obredih na splošno in zlasti pri rdečih mašah, je povezan z ustavno pravico drugega do poštenega sojenja, ki pa pomeni dejansko vprašanje.

Nasprotno velja za predsednika Vrhovnega sodišča in menim, da bi to veljalo tudi za morebitno organizacijo rdečih maš lokalnih cerkva in predsednikov višjih, okrožnih ter okrajnih sodišč. Razlog je preprost in enoznačen. Predsednik Vrhovnega sodišča, kot zastopnik najvišjega organa sodne veje oblasti, pravice do svobode vesti ne more imeti. Subjekt, nosilec zastopstva Vrhovnega sodišča ne more biti istočasno še sodnik in državljan. Če in ko je sodnik vabljen kot zastopnik Vrhovnega sodišča in se vabilu odzove, se rdeče maše udeleži Vrhovno sodišče po zastopniku. Vrhovno sodišče pa pač ni nosilec pravic in svoboščin človeka in državljana.

Dan državnosti in dan osamosvojitve nista verska, cerkvena praznika. Sta državna praznika. Na svoje slovesne maše cerkev vabi troedino državno oblast – državni zbor, vlado ter Vrhovno in Ustavno sodišče. Zato se je treba vprašati: »Na kateri podlagi se je v zvezi s pristopom zastopnika Vrhovnega sodišča k sveti katoliški maši, v laični državi, kjer so država in verske skupnosti ločene, sploh mogoče spraševati o kršitvah človekovih pravic, svobode izpovedovanja vere?« Je mogoče napasti, omejiti ali kršiti človekove pravice in svoboščine najvišjemu organu tretje veje državne oblasti, Vrhovnemu sodišču? Ne, ni mogoče!

Zanimivo, da razpravljalcem ne pride na misel, da je slavljenka Slovenija, slovenski narod, državljani Slovenije, slovenska država. In vsaj v slovenskem kulturnem okolju velja, da praznuje slavljenec, ki prireditve tudi organizira in nanje povabi. Če jih ne, pa se vsak, ki se veseli skupaj s slavljencem, obrne nanj, na njegov naslov.

Manifestacija politično-religiozne oblasti

Vrstni red povedi je zamenjan. Ker se cerkev v odnosu do države postavlja v položaj oblasti. Če ne bi bilo tako, bi bila vsebina pogodbe – Sporazuma med Republiko Slovenijo in Svetim sedežem ‒ bistveno drugačna. Tako pa se je država Slovenija zavezala, da ne bo posegala v delovanje cerkve; zavezala se je k polnemu spoštovanju tega načela v medsebojnih odnosih in k sodelovanju z njo pri napredku človekovega osebnega in skupnega dobrega. Zavezala se je tudi k nevtralnosti do verskih prepričanj in se odrekla izrekanju o verskih vprašanjih. Prav tako je država uzakonila svojo dolžnost do duhovne oskrbe v vojski, policiji, zavodih za prestajanje kazni, bolnišnicah in drugod.

Pravni red Republike Slovenije Katoliški cerkvi zagotavlja svobodo delovanja, bogočastja in kateheze. S tem v zvezi se v zadnjem času dogajajo velike spremembe. Vnovič je na pohodu politika »naprej v preteklost«, ki naj bi zrahljane okove modernega človeka spet utrdila. Če ostanem pri krščanski veri, mislim predvsem na katehezo, verske šole, vključno z njihovo institucionalno vključenostjo v univerzitetna telesa, na ponovno postavljanje zahteve po večji vključenosti Katoliške cerkve v izobraževanje na splošno in na poskuse omejevanja že doseženih pravic: pravice do splava, pravic istospolno usmerjenih, pravice do sklepanja zakonskih zvez med njimi, pravice do posvojitve otroka, pravice do evtanazije itd.

Svoboda izpovedovanja vere po EKČP in Ustavi

Mag. Florjančič že v uvodu primerja besedilo 9. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (EKČP) in 41. člena Ustave ter poudarja, da je že na prvi pogled razvidno, da gre za nekatere razlike v ubeseditvi. Primerjava ni umestna. Dodaja sicer, da »so razlogi tudi v zgodovinskem okviru sprejemanja slovenske Ustave ob vzpostavljanju demokratičnega pluralnega političnega sistema«.³ Tudi tu se avtor moti.

Nekdanja Socialistična Republika Slovenija je v Ustavi iz leta 1974 določala svobodo izpovedovanja vere ter tudi svobodo vesti in ločenost verskih skupnosti od države v 229. členu. Pri presoji se je treba ozreti tudi širše. Če bi namreč lahko zgolj dejstvo, da ustava neke države ne ubesedi svobode izpovedovanja vere, zadoščalo za obsodbo (kot pričakuje mag. Florjančič), bi bila Republika Francija najmanj nedemokratična država. Po ustavi je namreč izrecno laična država, v kateri so država in verske skupnosti strogo ločene. Besedili – deklaracija iz leta 1789 in preambula k Ustavi iz leta 1946 – sta načeloma okrepljeni z njunim privzetjem v ustavnopravno materijo (fr. le bloc de la constitutionnalité), po odločitvi ustavnega sveta z dne 16. julija 1971. Tudi italijanska Ustava status in odnose med verskimi skupnostmi in državo opisuje zelo drugače. V besedilu ne najdemo vsebine 9. člena EKČP. Je zato država nedemokratična? Nato v zvezi z ugovori nekaterih, da udeležbe funkcionarjev na svetih mašah niso primerne, mag. Florjančič navede, da niso nič drugega kot preprečevanje, kršenje pravic državljanov do ustavno priznane svobode izpovedovanja vere. Na tako negativno ravnanje po njegovem mnenju opozarjajo tudi odločbe Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP), vključno s tistimi, ki opozarjajo na pravice drugih do, predvsem, neodvisnega in nepristranskega sojenja.

Vse to, predvsem prizadevanja Rimskokatoliške cerkve, da po svojih pravilih regulira vse javno »bitje in žitje«, ob skrbi, bojazni, strahu mag. Florjančiča, da ne bi katera druga cerkev postala državna cerkev ali da ne bi prevladala katera druga ideologija – katera in namesto katere, pisec ne navaja – je nesprejemljivo.

In pri tem kot da so vsi pozabili na primerjavo med določili 9. člena EKČP in 2. člena Zakona o verski svobodi (ZVS), ki sta dobesedno »siamska dvojčka«. Je res treba razmišljati o neustrezni umeščenosti svobode vesti v slovenski pravni red?

Osebno sem prepričan, da dejanja in ravnanja Katoliške cerkve vzpostavljajo državno cerkev. Katoliška cerkev ne deluje in ne ravna le na podlagi Ustave RS, Sporazuma med Republiko Slovenijo in Svetim sedežem ter ZVS. Ne uresničuje le pravice državljanov do svobodnega izpovedovanja vere, tako zasebno kot tudi javno, pri opravljanju kateheze, krščanskega obredja, in ne le v tradicionalnih verskih objektih: v cerkvah in na pokopališčih. Svojo dejavnost širi, tudi z uzakonitvijo možnosti katoliškega šolstva, izobraževanja, bogoslužjem in versko oskrbo v policiji, vojski, zaporih, bolnišnicah itd. Širi tudi kraje in objekte delovanja, na primer z javnimi shodi, javno molitvijo rožnega venca na trgu, organizacijo ter izvedbo slavnostnih obredov, rdečih maš za državne praznike, kar v imenu in na račun države, njenih institucij, vrhov vseh treh vej oblasti, ob dnevu državnosti in dnevu samostojnosti.

Mag. Florjančič predstavi tudi EKČP in judikate ESČP, kar vse da ustavnopravno veže tudi Slovenijo. Ob tem pa popolnoma nerazumljivo izbira neprimerne judikate. Ker ga je na to in druge metodološke omanjkljivosti opozoril v svojem članku dr. Boštjan Zalar,⁴ predlagam branje tega članka. In vztrajam pri zapisanem, da vprašanje morebitne kršitve ustavne pravice do svobode izpovedovanja vere ne more veljati za zastopnika Vrhovnega sodišča.

Sklep

Za konec bi bralce pozval, da se morda kdo loti širše razčlenitve odnosov med ustavnopravno varovanimi pravicami in svoboščinami, kot so na primer pravica do enakega varstva pravic (22. člen), pravica do sodnega varstva (23. člen), svoboda vesti (41. člen), pravica do zbiranja in združevanja (42. člen), svoboda dela (49. člen), svobodno odločanje o rojstvu otrok (55. člen), v sodnih postopkih. Ob vsej materialni in procesni zakonodaji, ki naj bi zagotavljala varstvo pravic človeka in državljana pred sodišči, ni nemogoč primer, da »trčita« dve različni moralni integriteti, ena stranke in druga sodnika, zaradi česar lahko stranka (verna ali neverna, agnostik, ateist) utemeljeno dvomi o neodvisnosti in nepristranskosti sojenja.

Če sta ustavnopravno varovani svoboda dela in svoboda izpovedovanja vere na primer sodnika, kristjana, ki tako lahko odloča o razvezi zakonske zveze, dodelitvi otrok, obveznostih staršev ali posvojitvi otrok ipd., pri čemer ga kot kristjana vežejo moralno-etična načela katoliške vere, bi morala biti ustavnopravno varovana pravica stranke do svobode vesti, svobode drugačnega opredeljevanja, zaradi česar bi lahko bil podan dvom o nepristranskosti sojenja.

¹ Mag. Damijan Florjančič: Svoboda izpovedovanja vere – javno ali le zasebno?, Sobotna priloga Dela, 18. 11. 2023, str. 14.

² Dr. Boštjan Zalar: Pomemben tudi videz nepristranskosti; Svoboda izpovedovanja vere – javno ali le zasebno?, Gre tudi za pravice strank, Sobotna priloga Dela, 25. 11. 2023.

³ Mag. Damijan Florjančič, naved. delo.

⁴ Dr. Boštjan Zalar, naved. delo.