TFL Vsebine / Odločbe Upravnega sodišča

I. Tožbi se ugodi, izpodbijana odločba Ministrstva za notranje zadeve št. 2142-655/2016/57 (122-03) z dne 18. 1. 2021 se odpravi ter se ugodi prošnji za mednarodno zaščito prosilca A. A., državljana Islamske republike Iran, roj. ... 1979, tako da se mu prizna status begunca od 18. 1. 2021 dalje.

II. Sodna odločitev o priznanju statusa begunca velja z dnem vročitve pravnomočne sodne odločbe kot dovoljenje za stalno prebivanje v Republiki Sloveniji.

Glede na to, da bi tožnik ob vrnitvi v Iran želel še naprej obiskovati cerkev, to pa bi bila lahko le domača cerkev, in da bo oblast nanj najverjetneje pozorna že od povratka naprej, od tožnika pa se ne sme pričakovati, da bi moral prenehati z obiskovanjem cerkve in/ali podpisati izjavo o odpovedi veri oziroma njenemu prakticiranju zato, da bi se izognil zgoraj naštetim dejanjem oblasti, sodišče zaključuje, da je z dovolj visoko stopnjo verjetnosti dokazano, da tožniku prav zaradi njegove spreobrnitve v krščanstvo in njegove izrecne želje po tudi kolektivnem izvrševanju te vere (2. alineja prvega odstavka in osmi odstavek 27. člena ZMZ-1) grozijo vsa zgoraj našteta dejanja.

Tožena stranka zgolj z navedbo, ki ni podprta z informacijami o izvorni državi, da oblasti preganjajo le visoko profilirane kristjane, in da obiskovalcem domačih cerkva grozijo le aretacije in kratkotrajna pridržanja, pri čemer ne upošteva posledic kontinuiranega nadzora in večkratnih aretacij zaradi obiskovanja domače cerkve ter odklonitve in/ali nespoštovanja pisne odpovedi krščanstvu, ni uspela ovreči vsakršnega dvoma, da se to ne bi zgodilo. Zgoraj našteta dejanja po oceni sodišča tudi ustrezajo definiciji dejanj preganjanja iz 26. člena ZMZ-1. V primeru ponavljajočih se aretacij, groženj, zahtev po podpisovanju izjav o odpovedi veri, pridržanj od enega do deset dni z možnostjo podaljšanja, obtožb z grožnjo večmesečne ali večletne zaporne kazni in nadzora, gre za dejanja fizičnega in psihičnega nasilja, diskriminatorne pravne, upravne, policijske in sodne ukrepe ter za diskriminatoren pregon oziroma kazen (1., 2. in 3. alineja drugega odstavka 26. člena ZMZ-1), ta dejanja pa so dovolj resne narave in dovolj ponavljajoča se, da predstavljajo hudo kršitev človekovih temeljnih pravic (1. alineja prvega dostavka 26. člena ZMZ-1).