TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v I. točki razveljavi za znesek glavnice 360,00 EUR.

V preostalem delu se pritožba zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v zvezi s popravnim sklepom z dne 8. 9. 2020 v izpodbijanem a nespremenjenem delu izreka (v I. točki izreka za plačilo glavnice 19.569,45 EUR in zakonskih zamudnih obresti od zneskov: 1.561,58 EUR od 29. 10. 2018, 1.941,93 EUR od 13. 11. 2018, 2.483,62 EUR od 31. 10. 2018, 1.843,93 EUR od 29. 11. 2018, 1.201,16 EUR od 14. 12. 2018, 1.696,32 EUR od 1. 1. 2019, 1.756,76 EUR od 14. 1. 2019, 1.853,18 EUR od 29. 1. 2019, 3.177,80 EUR od 21. 11. 2018, 2.013,71 EUR od 19. 2. 2019 in 40.00 EUR od 20. 2. 2019 ter v III. točki izreka za pravdne stroške v višini 2.335,12 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude) potrdi.

II. Toženka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka, mora pa v roku 15 dni tožnici povrniti njene stroške pritožbenega postopka v znesku 838,87 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku paricijskega roka dalje.

Ker je sodišče prve stopnje zavrnilo del glavnice v višini 360,00 EUR s pripadajočimi zamudnimi obrestmi, je s tem, ko je tožnici dosodilo glavnico v višini 19.929,45 EUR tožnici priznalo več, kot pa je zahtevala. Glede na to, da je tožnica zahtevala plačilo glavnice v višini 19.929,45 EUR, zavrnjen pa je bil zahtevek za plačilo glavnice v višini 360,00 EUR, znaša glavnica, do katere je tožnica upravičena 19.569,45 EUR. Kljub temu, da gre po oceni pritožbenega sodišča pri tem za očitno pisno pomoto, ki se je pripetila sodišču prve stopnje, pritožbeno sodišče nima pooblastil, da bi sodbo popravilo v skladu z 328. členom ZPP. Ker tega ni storilo sodišče prve stopnje do sprejema odločitve o pritožbi, je pritožbeno sodišče to kršitev moralo upoštevati kot nedopustno prekoračitev tožbenega zahtevka (prvi odstavek 2. člena ZPP).

Po določbi prvega in drugega odstavka 214. člena ZPP ni treba dokazovati dejstev, ki jih je stranka pred sodiščem priznala oziroma jih ni konkretizirano prerekala. Iz navedenega sledi, da dokazovanje praviloma sledi konkretiziranemu prerekanju in ne obratno.

Za presojo glede konkretiziranosti trditev je treba med drugim upoštevati, da je dolžnost stranke po konkretizaciji trditev soodvisna od konkretiziranosti trditev nasprotne stranke. Dolžnost konkretizacije ugovora je tako soodvisna od tega, kako konkretne so tožbene trditve, dolžnost tožnice po konkretizaciji trditev v tožbi oz. natančneje v njeni dopolnitvi in morebitnih nadaljnjih vlogah pa je soodvisna od navedb v ugovoru in morebitnih nadaljnjih vlogah toženke.

V zvezi z očitki o opustitvi izvedbe dokazov z zaslišanji zakonitih zastopnikov in prič pritožbeno sodišče pojasnjuje, da dokazni predlog služi zgolj v potrditev trditvenih navedb in ne sme biti podan z namenom njihovega nadomeščanja. Manjkajoče trditvene podlage namreč ni mogoče nadomestiti z vsebino dokazov.

Zgolj trditve, da količine niso bile takšne, kot so navedene na dobavnicah in računih, in da je toženka natančno beležila dobavljeno blago, brez navedbe, kakšne so količine potem bile, ne zadostijo zahtevi po obrazloženem prerekanju iz drugega odstavka 214. člena ZPP, saj so preveč pavšalne, da bi jih bilo sploh mogoče preizkusiti.