TFL Vsebine / Odločitve Ustavnega sodišča

Četrta alineja tretjega odstavka 6. člena Zakona o fiskalnem pravilu (Uradni list RS, št. 55/15, 177/20 – popr. in 129/22) ni v neskladju z Ustavo.

Človekovi pravici do socialne varnosti in do zdravstvenega varstva sta tesno povezani. Glede na drugi odstavek 50. člena Ustave v zvezi s prvim odstavkom 51. člena Ustave morajo biti zdravstvene storitve ekonomsko dostopne vsem, ki jih potrebujejo, zato da sta v največji mogoči meri posameznikom zagotovljena ekonomska varnost in človekovo dostojanstvo. Ustava zagotavlja ekonomsko dostopnost oziroma socialno varnost na področju zdravstvenega varstva po načelu "vsakomur po njegovih potrebah", predvsem prek z zakonom urejenega sistema obveznega zdravstvenega zavarovanja, katerega nosilec je Zavod za zdravstveno zavarovanje.   Ustavno varovano jedro pravice do zdravstvenega varstva v zvezi s pravico do socialne varnosti je zahteva, da sposobnosti plačila ni prepuščena oskrba s tistimi zdravstvenimi storitvami in izdelki, za katere je mogoče, ob upoštevanju materialnega napredka družbe in v njej ustaljenih civilizacijskih meril, zaključiti, da omejevanje njihove dostopnosti glede na merilo zmožnosti za plačilo nasprotuje človeškemu dostojanstvu.   Zakonsko pooblastilo iz izpodbijane določbe, da Državni zbor na predlog Vlade v vsakokratnem okviru za pripravo proračunov sektorja država (Okvir) določi  najvišji obseg izdatkov za zdravstveno blagajno, omejuje finančno avtonomijo Zavoda za zdravstveno zavarovanje, ker skupščina tega zavoda ne sme sprejeti ali spremeniti finančnega načrta tako, da bi bila z njim presežena meja izdatkov iz veljavnega Okvira.   Pri pravicah pozitivnega statusa gre za posredni poseg vanje, ko ima ureditev posredni dejanski vpliv na njihovo učinkovito zagotavljanje, ki je primerljive intenzivnosti, kot bi jo imela ureditev, ki bi v pravice neposredno posegala.   Posega v pravici iz 50. in 51. člena Ustave ne utemeljijo trditve o omejevanju porabe strogo namenskih sredstev za zdravstvo. Neporabljeni presežki zdravstvene blagajne namreč ostanejo v zdravstveni blagajni za prihodnja leta in se ne prerazporejajo v proračun države ali vračajo vplačnikom. Predlagatelj ni prepričal Ustavnega sodišča, da izpodbijana določba sama po sebi redno in sistematično veča možnost resnih kriz financiranja obveznega zdravstvenega zavarovanja.    Predlagatelj ni izkazal, da četrta alineja tretjega odstavka 6. člena Zakona o fiskalnem pravilu posega v pravici iz 50. in 51. člena Ustave. Ni mu namreč uspelo izkazati, da četrta alineja tretjega odstavka 6. člena Zakona o fiskalnem pravilu bistveno okrni učinkovitost delovanja obveznega zdravstvenega zavarovanja, tako, da ni več omogočena dostopnost zdravstvenih storitev vsem, ki jih potrebujejo.    Zahteva po organizaciji obveznega zdravstvenega zavarovanja, ki bi nujno vključevala avtonomijo izvajalca obveznega zdravstvenega zavarovanja, iz drugega odstavka 50. člena Ustave ter iz prvega in drugega odstavka 51. člena Ustave ne izhaja.