TFL Vsebine / TFLGlasnik

V mojem primeru je šlo tako, da me je za mešano letovanje priporočila gimnazija. Najbrž zato, ker sem bil dober v jezikih. Vseeno je bilo za tiste čase zelo nenavadno, da sem se sploh uvrstil v izbor, ne da bi imel kakršnokoli podporo oblastnih ali partijskih struktur. Morda pa sem bil napaka v sistemu.

In tako se nas je zbralo kakih 40 mladih ljudi. Pri Angležih je bila sestava mešana, pri nas pa smo absolutno prevladovali fantje. Občutek sem imel, da se Angleži za svoje punce niso dosti brigali, zato smo se mi, Jugoslovani, okrog njih malo bolj trudili. Navsezadnje so nas imeli za južnjake in se je najbrž od nas pričakovalo, da upravičimo svoj sloves. A ker je bil čas seksualne revolucije še kar daleč, mislim, da je vse skupaj ostajalo bolj na ravni spogledovanja in da se kakšne resnejše zveze pri naključnih parih niso stkale.

Naša skupina srednješolcev je nekaj časa ostala v Ljubljani. A od tistega se spomnim le plesov na vrtu Ria. Potem je šla naprej v Split, ki je bil takrat relativno majhno mesto. Razen tistega, kar se je stiskalo znotraj nekdanje Dioklecijanove palače in še nekaj malega na obrobju, ga ni bilo kaj dosti. Tu se je skupno letovanje pravzaprav zares začelo in res smo neženirano uživali pri brcanju žoge, plesih in kopanju na Bačvicah. Tudi našemu znanju angleščine je to dosti koristilo, sem in tja so se sklenila tudi pristna prijateljstva.

Sam sem se spoprijateljil z nekim vrstnikom, ki mu je bilo ime Roger. Sicer je bil malo zadržan, a od pravega Angleža je bilo to tudi pričakovati. Po govoru in manirah je bil podoben inšpektorju Foylu iz legendarne angleške nadaljevanke, le kanček več hudomušnosti je premogel. Ekonomijo je šel študirat v Oxford in je tam tudi ostal. Nazadnje je bil zelo cenjen profesor, pravi »don«, kot se jim je tam reklo, in zelo zaslužen za finančno konsolidacijo njegovega kolidža, ki je bil eden izmed najstarejših, ne pa eden od najbogatejših. Ko je nepričakovano umrl, so po spletu krožili nekrologi, ki so omenjali, da so mu študentje pravili »Veliki Roger«, pa celo, da je bil za Haroldom Wilsonom¹ najboljši oxfordski študent (se pa ne spomnim, ali so navajali tudi obdobje).

Po diplomi sem se tudi sam znašel v njegovem kolidžu, ki so se mu takrat zelo poznala leta, da ne rečem stoletja. Stanoval sem nekje v pritličju in vsako jutro me je prišel zbudit Bailiss, ki je bil v kolidžu nekakšen majordom. Zmeraj oblečen v črno, primerno dostojanstven in nekako multifunkcijski človek, čigar priimka nikoli nisem izvedel. Najbrž se je na njegovo funkcijo navezovalo zgolj osebno ime.

Ker v sobi ni bilo tekoče vode, mi je Bailiss vsako jutro prinesel karafo pitne vode in ogromen fajančevinast vrč tople vode za britje in umivanje. Oboje je postavil na kamnito ploščo precej zdelane toaletne mizice. In tudi tistega jutra, ko sem nameraval iti na predavanje ob devetih, je bilo to opravljeno na ustaljen način. Ta je med drugim vključeval tudi opombo, da je ura osem.

V tistih časih je bilo še v navadi mokro britje, zato sem si snel uro. Ko sem z njim končal, se oblekel in šel v sosednji prostor k zajtrku, sem pogledal na uro. Bilo je skoraj devet, kar je pomenilo, da sem predavanje zamudil. Ko sem Rogerja kasneje povprašal, kako se je lahko zgodilo, da mi je Bailiss omenil osmo uro, čeprav je morala biti takrat skoraj devet, mi je pojasnil, da se v Oxfordu pač budi s tem tradicionalnim vzklikom, ki lahko pomeni pravo informacijo o času ali pa tudi ne. V mojem primeru je bila očitno napačna.

Minevala so leta in desetletja. Sem in tja je naneslo, da sem se znašel v Oxfordu. Mestu, ki so ga zaznamovala stoletja in čigar arhitektura in metode akademskega dela so bile tako drugačne od naših. Zadnjič sem šel tja leta 2007 skupaj z Dragico. Roger se je medtem tudi že upokojil in si je lahko vzel čas za skupno pohajkovanje od enega do drugega kolidža. Seveda smo šli tudi v njegovega, ki se, po videzu sodeč, ni kaj dosti spremenil. Povprašal sem ga tudi o Bailissu, pa naju je odpeljal na stopnišče, na katerem so bile slike vseh mogočih eminentnežev, in med njimi je bila tudi slika Bailissa. Očitno je bil tudi on, mešanica majordoma in šolskega sluge, nekakšna napaka v sistemu.

Za razliko od naše družbe, ki je poudarjeno egalitarna, je angleška družba poudarjeno stratificirana. In kdor tega ne verjame na besedo, naj si prebere Priročnik za snobe, ki ga je v sodelovanju z Georgeem Mikesom spisal John, vojvoda Bedfordski, ter odlično poslovenil naš Mitja Meršol. A neodvisno od tega je sposobna tudi tega, da sem in tja tudi sama podre ustaljene predstave o sebi in obesi Bailissovo sliko med podobe oxfordskih donov. To pomeni, da so tudi njena najsvetejša izročila relativna.

Upamo lahko, da bo tako tudi z našo poudarjeno egalitarnostjo, ki je v bistvu bolj nastopaška in v službi dnevne politike. Kajti tista, ki jo res potrebujemo, je relativno nevpadljiva in daleč od vsake teatralnosti. Takšna, ki v vsakodnevnih srečanjih dela svet znosen, in takšna, ki tudi med različno mislečimi omogoča iskrena prijateljstva, kot je bilo moje s pokojnim Rogerjem. A dokler imamo egalitarnost za figov list, bomo pač morali prenašati rumeni tisk in rajanje okrog zlatega teleta. Pač posledica njene relativnosti.

¹ Harold Wilson (1916‒1995) je bil laburistični premier Velike Britanije in Severne Irske.