TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Sodišče prve stopnje je pravilno izhajalo iz dejstva, da sta se škodna dogodka - prometni nesreči zgodili 11. 5. 2012 in 24. 5. 2012, medtem ko je tožeča stranka zvedela za nesreči in njunega povzročitelja najkasneje 30. 6. 2012, predlog za izvršbo pa je vložila 11. 11. 2015, torej več kot 3 leta po tem datumu. Pravilno je tudi zaključilo, da je bilo tožeči stranki kot avtoprevozniku znano, da je uveljavljanje odškodninskih zahtevkov povezano z izgubo bonusov oziroma nastankom malusov za zavarovanca, zato je tedaj morala vedeti tudi za nastanek škode. Zastaranje za bodočo škodo začne namreč teči od trenutka, ko je ta škoda določljiva - ko je torej oškodovanec zvedel za vse okoliščine, na podlagi katerih je mogel realno postaviti odškodninski zahtevek.

Bistveno je, da je škodno dejanje že zaključeno, le njegove posledice bodo v nadaljnjem obdobju še sukcesivno nastajale. Neutemeljena je zato pritožbena navedba, da tožeči stranki škoda zaradi izgube premijskih razredov nastaja vsakoletno ob zavarovanju spornega tovornega vozila, v posledici česar naj zahtevek ne bi bil zastaran. Pravno pomembno je, da je škoda predvidljiva, kar pa je v obravnavi zadevi bila, ko je tožeča stranka zvedela za nesrečo in tistega, ki jo je povzročil, saj so ji bile takrat znane vse okoliščine, ki so podlaga odškodninskega zahtevka.