TFL Vsebine / Odločitve Ustavnega sodišča

Ustavna pritožba A. A. zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. I Ips 72/99 z dne 15. 4. 1999, v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani št. I Kp 188/98 z dne 2. 6. 1998 in s sodbo Okrožnega sodišča v Kranju št. K 53/97 z dne 3. 11. 1997 se zavrne.

Obdolženec mora imeti v kazenskem postopku zadostno možnost zasliševati priče v zvezi z izjavami, ki so jih dale. Pri zadostnosti takšne možnosti je treba ovrednotiti realno možnost, da se obdolženec udeleži zaslišanja, in naravo tega zaslišanja. Ustavni pritožnik je imel možnost zaslišati oba oškodovanca v preiskavi, ta možnost pa je po svoji naravi v vseh bistvenih potezah podobna možnosti, ki jo ima na glavni obravnavi. Zato prvostopenjsko sodišče s tem, ko ni neposredno zaslišalo obeh oškodovancev zaradi njunega slabega zdravstvenega stanja, temveč je le prebralo zapisnik njunega zaslišanja v preiskavi, ni kršilo pritožnikovih pravnih jamstev v kazenskem postopku. Če sodišče zavrne dokazni predlog obrambe, ker takšnega dokaza eksplicitno ali implicitno ne šteje za relevantnega v okviru kriterijev iz odločbe št. Up-34/93, mora ustavni pritožnik v vseh pravnih sredstvih, ki jih vlaga zoper takšno odločitev, vključno z ustavno pritožbo, konkretno izpodbijati utemeljitve sodišča, zakaj izvedba takšnega dokaza ni potrebna, in vsaj verjetno izkazati pravno relevantnost takšnega dokaza na instanci, ki bo o pravnem sredstvu odločala. Ker ustavni pritožnik tega ni storil niti v zahtevi za varstvo zakonitosti niti v ustavni pritožbi, je Ustavno sodišče ugotovilo, da ustavni pritožnik med kazenskim postopkom temu kriteriju ni zadostil. Zato mu z zavrnitvijo predloga za zaslišanje policista, ki je opravil ogled kraja kaznivega dejanja, ni bila kršena pravica do izvajanja dokazov v njegovo korist iz tretje alineje 29. člena Ustave.