TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenca se oprosti plačila sodne takse.

Podana je kršitev (takrat veljavnega) šestega odstavka 8. člena ZKP. Ne le, da ta predpisuje obličnost odpovedi; pravici do tolmačenja se lahko odpove le osumljenec, "če zna jezik, v katerem teče postopek". Postopek s preiskavo stanovanja je nedvomno tekel v slovenskem jeziku, hkrati pa - kot povzeto zgoraj - obsojenec slovenskega jezika ne zna.

Vendar pa to ne pomeni, da je kršitev (takratnega) šestega odstavka 8. člena ZKP tudi prešla v kršitev pravice do uporabe lastnega jezika (62. člen Ustave RS). To pravico je treba razlagati ob upoštevanju točke e) tretjega odstavka 6. člena EKČP in relevantnih določb prava EU, zlasti določb že navedenih Direktiv 2010/64/EU in 2012/13/EU. Na tej ravni je pomembno, da je pravica do tolmačenja, kot večina drugih jamstev 6. člena EKČP, razpoložljivo jamstvo, odpoved jamstvu pa bo veljavna: (i) če je podana bodisi izrecno bodisi konkludentno; (ii) je nedvoumno ugotovljena; (iii) je prostovoljna in zavestna, tj. da posameznik lahko razumno predvidi posledice svojega ravnanja, (iv) da ne nasprotuje pomembnemu javnemu interesu in (v) da so na voljo minimalna jamstva, primerna pomenu pravici, s katero posameznik razpolaga.

Vložniki nastali položaj primerjajo s položaji, v katerih ZKP že izostanek zapisniškega beleženja pouka o pravici in odpovedi tej pravici sankcionira z izločitvijo dokazov (npr. tretji odstavek 148.a člena, 204. člen, deseti odstavek 228. člena in 237. člen ZKP). Te določbe so vpete v preiskovalna dejanja zaslišanja osumljenca, obdolženca in (privilegiranih) prič in jih je treba - upoštevajoč razlikovanje med ustavnimi in zakonskimi dokaznimi prepovedmi (drugi odstavek 18. člena ZKP) - v teh okvirih tudi razlagati. V teh položajih opustitev zapisa o pouku in odpovedi pravici vodi v neizpodbojno domnevo, da pouka in odpovedi ni bilo.

V 8., 219. ali 219.a členu ZKP podobne določbe ni. Zato tudi ne velja domneva, ki bi preprečevala dokazovanje drugačnega ravnanja policistov in obsojenca z drugimi dokaznimi sredstvi.

Pritožbeno sodišče je ravnalo pravilno, ko je pri presoji zakonitosti odredbe upoštevalo, da "je bila odredba izdana izključno za takrat osumljenega A. A., da je bil on edini uporabnik stanovanja, v katerem se je opravila hišna preiskava, ter tudi edini imetnik in uporabnik pri hišni preiskavi zaseženih elektronskih naprav".

Pri izdaji konkretne odredbe je sodišče sledilo vsem ustavnim in zakonskim pogojem za poseg v zasebnost, ki izhajajo iz prakse Ustavnega sodišča RS, in odredbo tudi ustrezno obrazložilo. V obrazložitvi odredbe je namreč mogoče prepoznati tako stališče o utemeljenosti razlogov za sum (in s tem konkretne okoliščine očitanega dejanja) kot tudi presojo verjetnosti, da bodo pri preiskavi obsojenčevih naprav najdeni podatki, pomembni za preiskovanje očitanega dejanja (kar oboje za vložnika ni sporno in obrazložitve odredb v tem delu ne izpodbija). Ob upoštevanju zgoraj izpostavljenih vnaprejšnjih prostorskih meril in ugotovitev o obsojenčevem izključnem imetništvu naprav, je bil prav s tem predvidljivo vnaprej zamejen domet posega v obsojenčevo komunikacijsko zasebnost, do katerega je prišlo s preiskavo elektronskih naprav.