TFL Vsebine / Odločitve Ustavnega sodišča

Razveljavi se tretji odstavek 406. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 73/07 – uradno prečiščeno besedilo in 45/08) v zvezi s tretjim odstavkom 396. člena Zakona o pravdnem postopku, kolikor se nanašata na objektivni rok za vložitev predloga za obnovo pravnomočno končanega pravdnega postopka o ugotovitvi očetovstva iz razloga po 10. točki 394. člena Zakona o pravdnem postopku v primerih, ko je bil z veljavno privolitvijo za oba, (domnevnega) očeta in otroka, opravljen test DNK, ki potrjuje ali zanika biološko vez med njima, predlog za obnovo postopka pa se opira na ta test DNK.

Človekova pravica iz 35. člena Ustave imetniku zagotavlja, da lahko izve resnična dejstva o (ne)obstoju razmerja biološkega starševstva in da lahko vzpostavi biološki realnosti ustrezno pravno priznano starševsko razmerje oziroma se upre nastanku pravno priznanega starševskega razmerja, ki nima biološke podlage, ali doseže njegovo ukinitev. V okviru splošne ustavno varovane osebnostne pravice je posameznik namreč varovan tudi proti uresničitvi prikrajšanj na področju strukturiranja pravno priznanih družinskih razmerij, ki so ključna za svobodni razvoj človeške osebnosti.   Objektivni petletni prekluzivni rok po pravnomočnosti sodbe, po poteku katerega predloga za obnovo pravnomočno končanega sodnega postopka za ugotovitev očetovstva zaradi razloga novih dejstev in dokazov ni mogoče vsebinsko obravnavati, kljub temu da sta se stranki sporazumno podvrgli testu DNK, zavedajoč se možnosti, da lahko izid testa omaje verodostojnost pravnomočne (ne)ugotovitve očetovstva, je pomembna ovira za uveljavitev človekove pravice iz 35. člena Ustave.     Tretji odstavek 406. člena in tretji odstavek 396. člena Zakona o pravdnem postopku, kolikor veljata tudi za predloge za obnovo pravnomočno končanih pravd za ugotovitev očetovstva zaradi razloga iz 10. točke 394. člena Zakona o pravdnem postopku, oprte na sporazumno pridobljen test DNK, posegata v človekovo pravico strank navedenih pravd iz 35. člena Ustave. Izpodbijani petletni prekluzivni rok učinkuje na to človekovo pravico močno omejujoče, ker je test DNK dokazno sredstvo, ki lahko dvome o očetovstvu razjasni zanesljivo, hitro in brez prevelikih stroškov.    Skrb za trajnost in stabilnost statusnih razmerij ter varstvo interesov otrok imata znatno ustavnopravno težo. Vendar je izpodbijani rok objektivni prekluzivni rok, kakršen se po ustaljeni ustavnosodni presoji šteje za protiustavnega.    Tretji odstavek 406. člena in tretji odstavek 396. člena Zakona o pravdnem postopku varujeta tudi ustavno varovano vrednoto pravnomočnosti. Kljub temu je v določenih primerih ustavna zahteva, da zaradi varstva človekovih pravic obstajajo dovolj široke in dostopne možnosti poseganja v pravnomočne sodne odločbe. V obravnavanem primeru je pravna varnost varovana že z obstojem subjektivnega roka za vložitev predloga za obnovo pravdnega postopka.    Teža koristi izpodbijane ureditve za načelo pravnomočnosti ter za trajnost in stabilnost družinskih razmerij ne prevlada nad težo okrnitve človekove pravice iz 35. člena Ustave, ki varuje možnost uskladitve biološkega in pravnega starševstva.