TFL Vsebine / Pravna mnenja

ORIGINAL:
Zakon o deviznem poslovanju (Ur. l. SFRJ, št. 66/85 - v nadaljevanju
ZDP) ureja sprejemanje in plačevanje v devizah pri poslovanju s
tujino in drugem deviznem poslovanju (1. odst. 1. člena zakona), ne
ureja pa obligacijskih razmerij. Za njegovo pravilno uporabo je zato
treba najprej ugotoviti, ali obstoji med pravdnima strankama
obligacijsko razmerje in kakšno je. Šele po morebitni ugotovitvi
njegovega obstoja sledi ugotavljanje ali devizni predpisi dovoljujejo
poravnavo dolga v devizah. Če jo dovoljujejo, tožbenega zahtevka samo
zato, ker je bil postavljen v tuji valuti, ni mogoče zavrniti.
V 1. odst. 16. člena določa ZDP: 'Prepovedano je plačevanje in
sprejemanje plačil v devizah in zlatu med domačimi osebami ter med
domačimi osebami in tujimi osebami na ozemlju Socialistične republike
jugoslavije..., če s tem ali drugim zveznim zakonom ni drugače
določeno.' V tem določilu, ki na splošno ureja plačevanje in
sprejemanje plačil v devizah, je zakonodajalec uporabil prepovedni
sistem. Določil je, kdaj je plačevanje in sprejemanje plačil v
devizah prepovedano. Zato je v primerih, ki jih prepoved iz 1. odst.
16. člena ZDP ne zajema, plačevanje in sprejemanje plačil v devizah
dovoljeno. Od pravila, ki izhaja iz 1. odst. 16. člena ZDP pa so
možne izjeme, če jih določa ta ali drug zvezni zakon (1. odst. 16.
člena ZDP). Te so v tem, da je plačilo v devizah dovoljeno tudi v
primerih, v katerih po splošnem določilu iz 1. odst. 16. člena ZDP ne
bi bilo dovoljeno (npr. 3. odst. 136. člena ZDP), lahko pa tudi v
tem, da plačilo v devizah ni dovoljeno v primerih, v katerih bi bilo
sicer po omenjenem splošnem določilu dovoljeno.