TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožba se zavrne in sklep potrdi.

II. Stranki vsaka sama krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

V primeru naknadno ugotovljene obveznosti v davčnem nadzoru tečeta tako relativni kot absolutni rok zastaranja pravice do izterjave davka od dneva izvršljivosti odmerne odločbe. Ker je bila davčna obveznost dolžnika ugotovljena šele z odmernimi odločbami, ki so postale izvršljive 9. 4. 2013, je šele od tega dne dalje začel teči zastaralni rok za zastaranje pravice do njihove izterjave. Izterjava davčnega dolga je namreč možna šele, ko postane odmerna odločba izvršljiva in ne že takrat, ko bi moral davčni zavezanec glede na zakonsko obveznost davek prostovoljno plačati.

Določbo šestega odstavka 126. člena ZDavP-2, po kateri ne glede na določbe o zastaranju pravice do odmere in izterjave davka davčna obveznost preneha, ko poteče 10 let od dneva, ko je zastaranje prvič začelo teči, je treba razumeti tako, da absolutno zastaranje pravice do izterjave nastopi, ko poteče desetletni rok od dneva, ko je prvič začelo teči zastaranje pravice do izterjave, in ne ko poteče deset let od dneva, ko je prvič začelo teči zastaranje pravice do odmere. Zastaralni roki za izterjavo ne začnejo teči isti trenutek kot roki za odmero davčne obveznosti. To izhaja že iz zakonske ureditve zastaralnih rokov. Začetek teka zastaralnega roka za odmero davčne obveznosti namreč ZDavP-2 opredeljuje v prvem odstavku 125. člena drugače od začetka zastaralnega roka za izterjavo v tretjem odstavku istega člena.

Zamudne obresti glede na določbe ZDavP-2 veljajo za davek in zato zanje veljajo isti zastaralni roki.