TFL Vsebine / Odločbe Upravnega sodišča

I. Tožba se zavrže.

II. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrže.

III. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Tožeča stranka ni sodelovala v postopku nadzora, odredba ji ni bila vročena ter je bila z izdano odredbo seznanjena šele s strani revizijske družbe. Po navedbah v tožbi naj bi sicer tožeča stranka pri Agenciji „podala predlog za odpravo kršitev, storjenih v upravnem postopku in vložila pravna sredstva“. Ne izkazuje pa, da bi bilo o teh njenih vlogah že tudi odločeno, oziroma da bi ji bil v tej zvezi priznan položaj stranskega udeleženca. To pa pomeni, da tožeča stranka ob vložitvi tožbe ne izkazuje ne položaja stranke in ne položaja stranskega udeleženca v upravnem postopku in da ji zato ni mogoče priznati položaja stranke in s tem aktivne legitimacije za tožbo v upravnem sporu.

Po določbah 110. člena ZRev-2 je dovoljeno začeti postopek sodnega varstva proti odločbam, kar pomeni, da zoper odredbo neposrednega sodnega varstva ni. Posebnega sodnega varstva tudi ni proti odločbi, s katero Agencija odloči o ugovoru proti odredbi in ga zavrže, zavrne ali spremeni odredbo (1. alinea drugega odstavka 110. člena), se pa lahko ta odločba izpodbija s tožbo v postopku sodnega varstva proti odločbi, ki jo je Agencija izdala zato, ker subjekt nadzora ni ravnal v skladu z odredbo (četrti odstavek 110. člena ZUS-1). To pa po eni strani pomeni, da je zagotovljeno sodno varstvo proti odredbi in da zato v konkretnem primeru ni podlage za odločanje sodišča na podlagi določb 4. in 66. člena ZUS-1. Po drugi strani pa to pomeni tudi, da napadena odredba ni akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu.