TFL Vsebine / Odločitve Ustavnega sodišča

Točka 8 drugega odstavka 11. člena Odloka o Krajinskem parku Pivška presihajoča jezera (Uradni list RS, št. 43/14, 48/18 in 70/19) ni v neskladju z Ustavo in zakonom.   Nasprotna udeleženka sama nosi svoje stroške postopka.

Drugi odstavek 73. člena Ustave tako državi kot lokalnim skupnostim nalaga skrb za ohranjanje naravne dediščine, katere del so tudi naravne vrednote. Za izvajanje ukrepov varstva naravnih vrednot lokalnega pomena so pristojne lokalne skupnosti.   Naravne vrednote se zavarujejo z aktom o zavarovanju naravne vrednote. V njem določen varstven ukrep, s katerim se omeji dejavnost ali raba v zvezi z naravno vrednoto ali nepremičnino na zavarovanem območju, mora biti določen skladno z merili, določenimi v zakonu, ki ureja ohranjanje narave. Omejitev dejavnosti ali rabe mora biti strokovno utemeljena in z vidika ohranitve naravnih vrednot ali izvajanja njihovega varstva nujno potrebna.   V odloku lokalne skupnosti o zavarovanju naravne vrednote določen ukrep prepovedi gradnje novih tranzitnih energetskih, telekomunikacijskih in prometnih infrastrukturnih ureditev ni v neskladju z zakonom, ki ureja ohranjanje narave, če so bili pri določitvi tega ukrepa upoštevani značilnosti naravnih vrednot na zavarovanem območju, namen in cilji njihovega zavarovanja ter strokovne ugotovitve in usmeritve glede zavarovanja naravnih vrednot, ki jih je v strokovnem predlogu podala organizacija, pristojna za ohranjanje narave, in če se z določitvijo tega ukrepa ne preseže okvir strokovnega predloga te organizacije, ki se nanaša na omejitev gradnje takih ureditev na zavarovanem območju.    Ustavno sodišče v okviru pristojnosti, ki jih ima po Ustavi, ne more presojati skladnosti predpisa lokalne skupnosti z neveljavnim zakonom. V okviru razlogov, s katerimi predlagatelj v postopku za oceno ustavnosti in zakonitosti utemeljuje neskladje predpisa z neveljavnim zakonom, lahko izpodbijani predpis preizkusi le z vidika tistih določb veljavnega zakona, ki (smiselno) enako urejajo vsebino, ki je bila urejena v določbah neveljavnega zakona, na katere se sklicuje predlagatelj.   Skladno z zakonom, ki ureja prostorsko načrtovanje, je država na področju urejanja prostora pristojna za izvedbo postopka državnega prostorskega načrtovanja. Pri izvajanju te svoje pristojnosti je dolžna spoštovati tudi načela, cilje in ukrepe ohranjanja varstva naravnih vrednot in biotske raznovrstnosti, določene z zakonom, ki ureja ohranjanje narave, in s predpisi, izdanimi na njegovi podlagi. Ti predpisi, med katere spadajo tudi predpisi lokalnih skupnosti, ki urejajo zavarovanje naravnih vrednot, zavezujejo državo pri načrtovanju prostorskih ureditev državnega pomena na območjih, na katere se nanašajo.   V odloku lokalne skupnosti o zavarovanju naravne vrednote določen ukrep, ki na zavarovanem območju ne dovoljuje gradnje novih tranzitnih energetskih, telekomunikacijskih in prometnih infrastrukturnih ureditev, zasleduje na zakonu temelječo javno korist varstva okolja in ohranjanja narave. Kadar država na območju, na katero se ta ukrep nanaša, načrtuje gradnjo tovrstnih prostorskih ureditev državnega pomena, se presoja o tem, katera od teh javnih koristi je prevladujoča in ji je zato treba dati prednost, lahko opravi v posebnem postopku prevlade javne koristi, ki se izvede v okviru konkretnega postopka državnega prostorskega načrtovanja.