TFL Vsebine / TFLGlasnik

AVGUST BUKOVEC, véliko ime slovenskega čebelarstva je naslov zbornika, ki je izšel pred nekaj tedni,* ob 60-letnici smrti vélikega slovenskega čebelarja, pomembnega kulturnika in vrtnarja. Ker letos mineva deset let, odkar je bila v Ljubljani zasnovana Čebelja pot, je izdaja zbornika povezana tudi s proslavo tega jubileja.

Avgust Bukovec je bil desetletja spregledan in skoraj pozabljen. Šele jubilejni zbornik Čebelarskega društva Ljubljana ga je leta 2023 obširneje predstavil širši javnosti. Pred tem so bili o njem zapisi. Med njimi zelo pomemben leta 2018 v knjigi Veliki ljudje slovenskega čebelarstva, katere avtorji so ga uvrstili med šest čebelarskih imen z obsežnejšo predstavitvijo.

Tokratni zbornik je prav tako pripravilo Čebelarsko društvo Ljubljana, v sodelovanju s Čebelarsko zvezo Slovenije, Mestno občino Ljubljana, Slovenskim etnografskim muzejem in Muzeji radovljiške občine, Čebelarski muzej. V zbornik je vključenih sedemnajst prispevkov sedemnajstih avtorjev oziroma soavtorjev, med njimi mnogi ugledni strokovnjaki iz čebelarskega in muzealskega prostora. Njegova predstavitev je potekala v Slovenskem etnografskem muzeju, 18. septembra 2025, v organizaciji Čebelarskega društva Ljubljana in Mestne občine Ljubljana. Sodelovali so predsednik Čebelarskega društva Ljubljana Luka Omrčen, podpredsednik Čebelarske zveze Slovenije Aleš Süssinger in člani uredniškega odbora.

V zborniku se potrjujejo posebne zasluge Avgusta Bukovca v času pred drugo svetovno vojno pri napredku slovenskega čebelarstva do ravni, ki je bila vsebinsko primerljiva tedanjim čebelarsko razvitim državam v Evropi. Ob tem pa zbornik govori tudi o njegovem pomenu za slovensko hortikulturo in še posebej slovensko kulturo v širšem pomenu.

Avgust Bukovec (22. 9. 1878–25. 11. 1965) se je rodil v Radovljici, žandarju oziroma orožniškemu stražmojstru Janezu Bukovcu in Mariji, roj. Skvarča. Starša nista bila domačina. Oče je bil doma s Starihovega Vrha med Semičem in Črnomljem, mati pa s Praprotnega Brda (Sora pri Rovtah) v zaledju Logatca. Leta 1883 so se preselili v Ljubljano, kjer je Avgust Bukovec preživel vse svoje življenje in tudi umrl.

Po opravljeni maturi na realni gimnaziji v Ljubljani je bil od 1900 do 1918 zaposlen kot uradnik pri Deželnem odboru Kranjske, v novi državi, Kraljevini Srbov, Hrvatov in Slovencev (SHS), pa na oddelku za kmetijstvo Ljubljanske oblasti, ki je poleg Mariborske pokrivala Slovenijo. Upokojen je bil leta 1925, kot višji računski svetnik. Oženil se je leta 1909 s Cecilijo Zalaznik, hčerko ljubljanskega slaščičarja. Dom in družino sta si ustvarila v na novo zgrajeni vili na Gruberjevem nabrežju 14.

Bukovec je bil po pojavi markanten, a tudi človek mnogih talentov in zanimanj, ljubitelj narave, zgodovine in umetnosti ter posledično širokega znanja. Bil je moder in sebi zvest v življenjskih načelih. Vzgojen slovensko in poudarjajoč slovensko poreklo tudi v šolah, je bil velik domoljub in zaveden Slovenec. Udeležil se je tudi septembrskih narodnjaških demonstracij leta 1908 in bil aretiran skupaj s 16 drugimi sonarodnjaki. Udejstvoval se je v Sokolskem društvu v Narodnem domu, kazal očitne pevske in igralske talente, do te mere, da so ga vabili v Dramatično društvo in opero (pa so ga starši od tega odvračali), zbiral je denar za Prešernov spomenik itd.

Bil je del skupine razumnikov, prijateljev slovenske upodabljajoče umetnosti, ki je leta 1918 pripravila pravila Društva Narodna galerija v Ljubljani, ki so bila še istega leta potrjena. Postal je prvi tajnik društva, katerega tajništvo je sprva delovalo kar v njegovem stanovanju v Duffetovi vili na Karlovški cesti 20. Član upravnega dobora je bil do leta 1924.

Zapustil je neprecenljive kulturne sledi v čebelarstvu. Prva Janševa knjiga je v slovenskem jeziku prvič izšla leta 1906 izpod peresa Avgusta Bukovca. Na njegov predlog je glasilo Slovenski čebelar po letu 1906 dobil novo likovno opremo; sprva v sodelovanju s Hinkom Smrekarjem, pozneje z Maksimom Gasparijem. S slednjim še posebej v času Bukovčevega urednikovanja Slovenskemu čebelarju (1925–1944). Kot urednik je skrbel za poenoteno čebelarsko terminologijo. Ob vsem naštetem je bil prvi promotor slovenske čebelarske kulturne dediščine, pobudnik in vodja prvega slovenskega čebelarskega muzeja ter pionir poglobljenega raziskovanja poslikanih panjskih končnic.

Leta 1903 je začel čebelariti. Takrat se je vključil v Slovensko čebelarsko društvo za Kranjsko, Štajersko, Koroško in Primorsko, ki je sicer začelo delovati leta 1898 v Ljubljani. Deloval je v krogu mnogih sposobnih gospodarstvenikov ter izkušenih in izobraženih čebelarjev. Bil je aktiven član slovenskega in pobudnik ter prvi predsednik ljubljanskega čebelarskega društva. S svojim vseslovenskim delovanjem je do leta 1920 ključno pripomogel k postavitvi organizacijskih temeljev slovenske čebelarske organizacije in k njeni ohranitvi leta 1954. Bil je pobudnik in uveljavitelj naprednih čebelarskih praks (med katerimi so tudi kontrola medu, obvladovanje čebeljih bolezni, skrb za čistost rase kranjske čebele), zagovornik zakonske zaščite kranjske čebele, čebelarskega zakona, pisec strokovnih čebelarskih in vrtnarskih člankov, pobudnik izgradnje čebelarskega doma v Ljubljani. Kot hortikulturni strokovnjak je gledal na svet z ljubeznijo do narave. Na svojem velikem vrtu je lahko izživljal svojo strast do vrtnarstva. Za čebele, svojo največjo ljubezen, je na vrtu postavil svoj znameniti čebelnjak s 120 panji. Čebelnjak – od leta 1927 dalje tudi prvi čebelarski muzej v Sloveniji – so leta 1960 zaradi izgradnje stanovanjskega bloka žal podrli. Bil je prejemnik nazivov kot na primer častni predsednik Zveze čebelarskih društev za Slovenijo in častni član Hortikulturnega društva Slovenije, nedvomno pa je bil mnoga desetletja neupravičeno spregledan kot pomemben člen obujanja/ohranje slovenske narodne zavesti, ne zgolj čebelarstva.

Opombe:

* Urednik zbornika je prav avtor tega prispevka – op. ur.