TFL Vsebine / TFLGlasnik

Odgovor se glasi: lahko. Sodišče EU je namreč v začetku letošnjega leta izdalo zanimivo sodbo, v kateri se je ukvarjalo prav z navedenim vprašanjem. S sodbo v združenih zadevah C-155/19 in C-156/19 (FIGC) je pojasnilo, da je v okoliščinah, ko je zasebni subjekt pod dejavnim upravljavskim nadzorom javnega organa na način, da lahko slednji vpliva na odločitve prvega v zvezi z javnimi naročili, le-tega treba obravnavati kot »javnega naročnika« v smislu pravil o javnem naročanju.

V združenih zadevah C-155/19 in C-156/19 je Sodišče EU obravnavalo status Italijanske nacionalne nogometne zveze (Federazione Italiana Giuoco Calcio – v nadaljevanju: FIGC). Ta je želela skleniti tri-letno pogodbo za opravljanje storitev težjih fizičnih del za potrebe nacionalnih nogometnih reprezentanc ter skladiščnih prostorov zveze v Rimu. Zato je stopila v pogajanja z dvema ponudnikoma ter med njima izbrala ugodnejšega. Po zaključku pogajanj je neuspeli ponudnik zoper FIGC vložil tožbo, v kateri ji je očital neupoštevanje italijanske zakonodaje o javnih naročilih. Sodišče je FIGC opredelilo kot javnega naročnika, ki je bil ob oddaji posla dolžan spoštovati predpise o javnem naročanju, zato je tožbi ugodilo in posel razveljavilo. Na prvostopenjsko odločitev je FIGC vložil pritožbo, pritožbeno sodišče pa je postopek prekinilo in pred Sodiščem EU sprožilo postopek s predhodnim vprašanjem. Zanimalo ga je, ali FIGC izpolnjuje pogoje, ki so določeni v členu 2(1), točka 4, Direktive 2014/24/EU za to, da se nek subjekt lahko opredeli kot »osebo javnega prava« in posledično kot »javnega naročnika«, ki je zavezan ravnati skladno s pravili o javnem naročanju.

Sodišče EU je na podlagi pojasnil predložitvenega sodišča ter predložene dokumentacije ugotovilo, da je v Italiji šport opredeljen kot dejavnost v javnem interesu in da se naloge kot je nadzor pravilnega poteka tekmovanj in prvenstev, preprečevanje in kaznovanje dopinga ali priprava na olimpijske igre in tekmovanj na visoki ravni, izvajajo kot nekomercialna dejavnost. Če nacionalna športna zveza, kot je italijanska nogometna zveza, dejansko opravlja takšne naloge, potem je po mnenju Sodišča EU treba šteti, da je bila »ustanovljena s posebnim namenom zadovoljevanja potreb splošnega interesa, ki niso industrijske ali poslovne narave« v smislu člena 2(1), točka 4(a), Direktive 2014/24 ter jo je treba obravnavati kot »osebo javnega prava« v smislu pravil o javnem naročanju (kar mora preveriti predložitveno sodišče). Navedene ugotovitve ni mogoče ovreči z dejstvom, da ima FIGC pravno obliko združenja zasebnega prava in da opravlja tudi druge dejavnosti, ki naj bi predstavljale velik del vseh njenih dejavnosti in ki naj bi jih financirala z lastnimi sredstvi. Sodišče EU je zato sklenilo, »…da je treba člen 2(1), točka 4(a), Direktive 2014/24 razlagati tako, da se za subjekt, ki opravlja javne naloge, ki so izčrpno opredeljene v nacionalnem pravu, lahko šteje, da je bil ustanovljen za poseben namen zadovoljevanja potreb splošnega interesa, ki niso industrijske ali poslovne narave, v smislu te določbe, čeprav ta subjekt ni bil ustanovljen v obliki javnega organa, temveč kot združenje zasebnega prava, in nekatere njegove dejavnosti, ki jih lahko financira s svojimi sredstvi, niso javne.«[1]

V skladu s členom 2(1), točka 4, od (a) do (c), Direktive 2014/24 je treba subjekt opredeliti kot »osebo javnega prava«, če je bil (a) ustanovljen s posebnim namenom zadovoljevanja potreb splošnega interesa, ki niso industrijske ali poslovne narave, če je (b) pravna oseba in če ga (c) večinoma financirajo državni, regionalni ali lokalni organi ali druge osebe javnega prava ali so pod upravljavskim nadzorom teh organov ali oseb ali imajo upravni, vodstveni ali nadzorni organ, v katerega več kot polovico članov imenujejo državni, regionalni ali lokalni organi ali druge osebe javnega prava. Vsi trije pogoji morajo biti izpolnjeni skupaj (kumulativno), pri čemer pri tretjem pogoju zadostuje, da je podana vsaj ena od tam navedenih okoliščin (pogoji, ki so določeni v okviru tretje-navedenega pogoja, so torej predpisani alternativno). Zato je Sodišče EU preverilo še, ali je v obravnavanem primeru podan katera od okoliščin iz tretje-navedenega pogoja.

Pri tem je Sodišče EU ugotovilo, da nacionalne športne zveze kot je FIGC, v Italiji izvajajo dejavnost v okviru javnih nalog, ki so tem zvezam poverjene z zakonom ter izčrpno naštete v statutu Nacionalnega olimpijskega komiteja (Comitato Olimpico Nazionale Italiano; v nadaljevanju: CONI). CONI (ki je tudi sam pod nadzorom Ministerstva za kulturno dediščino in kulturne dejavnosti - Ministro per i beni e le attività culturali) ima v razmerju do nacionalnih zvez določena nadzorna pooblastila, pri čemer pa imajo te zveze (razen na področjih, na katerih je CONI pristojen za posredovanje in izvajanje nadzora) široko avtonomijo glede lastnega upravljanja. Zato po mnenju Sodišča EU CONI ni mogoče na prvi pogled šteti za hierarhičen organ, ki lahko nadzoruje in usmerja upravljanje nacionalnih športnih zvez do te mere, da bi CONI lahko vplival na upravljanje nacionalne športne zveze v zvezi z oddajo javnih naročil. Vendar pa je tako domnevo mogoče ovreči, če se ugotovi, da je posledica različnih pooblastil, ki jih ima CONI v razmerju do FIGC, dejansko nastanek odvisnosti te zveze od CONI do te mere, da lahko CONI vpliva na odločitve FIGC v zvezi z javnimi naročili. Navedeno je treba presoditi vsakokrat ob upoštevanju danih okoliščin posameznega primera. Zato mora nacionalno (predložitveno) sodišče kot izključno pristojno ugotoviti, ali različna pooblastila, ki jih ima CONI v zvezi s FIGC, kot celota kažejo na obstoj odvisnosti, ki jo spremlja taka možnost vplivanja. V zvezi s tem je Sodišče EU (v točkah 60 do 47 obrazložitve sodbe) nacionalnemu sodišču podalo tudi obširna pojasnila, ki naj ga usmerjajo pri njegovi odločitvi. Ob vsem navedenem je Sodišče EU sklenilo, »… da je treba drugo možnost iz člena 2(1), točka 4(c), Direktive 2014/24 razlagati tako, da kadar nacionalna športna zveza na podlagi nacionalnega prava uživa avtonomijo upravljanja, je mogoče šteti, da je ta zveza pod upravljavskim nadzorom javnega organa le, če iz analize vseh pooblastil, ki jih ima ta organ na voljo v zvezi z navedeno zvezo, izhaja, da obstaja dejavni nadzor nad upravljanjem, ki dejansko ogroža to avtonomijo do te mere, da lahko navedeni organ vpliva na odločitve iste zveze v zvezi z javnimi naročili. Okoliščina, da različne nacionalne športne zveze vplivajo na dejavnost zadevnega javnega organa, ker imajo večino v glavnih kolegijskih organih odločanja tega organa, je upoštevna le, če se lahko ugotovi, da lahko vsaka od teh zvez sama v veliki meri vpliva na javni nadzor, ki ga nad njo izvaja ta organ, zaradi česar bi bil ta nadzor izničen in bi takšna nacionalna športna zveza tako ponovno pridobila nadzor nad svojim upravljanjem, in to ne glede na vpliv drugih nacionalnih športnih zvez v podobnem položaju.«[2]

Sodba Sodišča EU v združenih zadevah C-155/19 in C-156/19 je za prakso javnega naročanja zanimiva iz več razlogov. Najprej zato, ker natančneje pojasni dva pomembna vidika pogojev iz točke 4 člena 2(1) Direktive 2014/24/EU, s pomočjo katerih je mogoče ugotoviti, ali določen subjekt sodi med »osebe javnega prava« in je posledično zavezan ravnati skladno s pravil o javnem naročanju.[3] Tako Sodišče EU na eni strani pojasni pojem »zadovoljevanje potreb splošnega interesa, ki niso industrijske ali poslovne narave«. V tem delu se sodišče EU opre na svojo predhodno sodno prakso, v skladu s katero za pravilno presojo statusa »osebe javnega prava« ni pomembna formalno pravna oblika zadevnega subjekta, ampak je treba uporabiti funkcionalno razlago (zadostuje torej, da zadevni subjekt dejansko opravlja dejavnosti v splošnem interesu, pri čemer opravljanje morebitnih komercialnih dejavnosti samo po sebi nima vpliva na presojo statusa »osebe javnega prava« ter posledično na opredelitev subjekta kot javnega naročnika v smislu pravil o javnem naročanju). Na drugi strani Sodišče EU pojasni tudi pojem »upravljavskega nadzora« drugih oseb javnega prava nad subjektom presoje. Tudi v tem delu sodišče sledi svoji predhodni sodni praksi, pri čemer poudari, da mora biti upravljavski nadzor do te mere intenziven, da privede do dejanske odvisnosti zadevnega subjekta od drugega subjekta javnega prava na način, da slednji lahko vpliva na odločitve prvega pri oddaji javnih naročil. Ob tem je pri presoji odvisnosti zadevnega subjekta pomembna zlasti splošna ocena vseh pooblastil, ki jih ima neka oseba javnega prava v razmerju do zadevnega subjekta presoje. Ne nazadnje je sodba v združenih zadevah C-155/19 in C-156/19 pomembna zato, ker je iz nje jasno razvidno, da lahko pravila o oddaji javnih naročil zavezujejo tudi različne pravne subjekte, ki so bili sicer ustanovljeni po zasebnem pravu, vendar nastopajo v (možni) vlogi prejemnikov javnih sredstev. Navedeno velja tudi za subjekte, ki delujejo na področju športa. V Sloveniji je področje športa urejeno z Zakonom o športu (ZŠpo-1) [4], Nacionalnim programom športa v Republiki Sloveniji [5] in Zakonom o društvih (ZDru-1).[6] ZŠpo-1 med drugim določa tudi javni interes na področju športa ter mehanizme za njegovo uresničevanje, pri čemer se sredstva za uresničevanje javnega interesa med drugim zagotavljajo tudi iz državnega proračuna in proračunov lokalnih skupnosti. Zakon o društvih (ZDru-1) ureja pogoje za ustanovitev društva, upravljanje in financiranje društva. Društva (torej tudi različne športne zveze in druga združenja, ki delujejo v športu) sicer sodijo med subjekte zasebnega prava, vendar se njihove naloge (zlasti tiste, ki jih izvajajo v javnem interesu) financirajo tudi z javnimi sredstvi, ki jih prispevajo različni javno pravni subjekti (država, lokalna skupnost, skladi EU). Zato so lahko v določenih okoliščinah tudi subjekti na področju športa zavezani ravnati skladno s pravili o javnem naročanju.

 

---

[1] Tč. 48 obrazložitve sodbe

[2] Tč. 75 obrazložitve sodbe

[3] Oba vidika sta pomembna tudi za pravilno interpretacijo pravil iz tretjega odstavka 9. člena slovenskega Zakona o javnem naročanju (ZJN-3), s katerimi so bila navedena pravila direktive prenesena v slovenski pravni red.

[4] Ur. l. RS, št. 29/17 in sprem.

[5] Ur. l. RS, št. 24/00 in 31/00 – popr.

[6] Ur. l. RS, št. 64/11 – uradno prečiščeno besedilo in 21/18 – ZNOrg.