TFL Vsebine / Odločitve Ustavnega sodišča

Ustavna pritožba zoper sklep Višjega sodišča v Mariboru št. I Ip 465/2020 z dne 28. 9. 2020 v zvezi s sklepom Okrajnega sodišče v Lenartu št. I 187/2018 z dne 19. 3. 2020 se zavrne.

Načelo stroge formalne legalitete izrecno ni uzakonjeno, vendar izhaja iz narave izvršilnega postopka, ki je namenjen izterjavi v formalnem izvršilnem naslovu že določene terjatve med že določenimi subjekti, ne pa ugotavljanju obstoja terjatve (ali presojanju njene veljavnosti) in legitimacije strank. Kot vrednostno merilo je njegova vsebina predmet pravne razlage, ki nujno vključuje zahtevo po pravi meri, s tem pa se v okviru vrednostnega tehtanja odpira razlagalni prostor, ki omogoča tudi prilagojeno, omehčano strogost njegove vsebine, in ne zgolj absolutnega pojmovanja s prepovedjo možnosti vsakršne presoje. Tudi iz sodne prakse in ustavnosodne presoje izhaja, da načelo stroge formalne legalitete ni absolutno. Ustavnemu sodišču se ni bilo treba opredeliti do vprašanja, ali bi v primeru, če bi že zakon, ki ureja izvršilni postopek, izrecno določil vsebino, kot sta jo z razlago dali sodišči načelu stroge formalne legalitete, tj. da je treba za obračun davkov uporabiti metodo, ki jo določa kogentni davčni predpis, ki ga je izvršilno sodišče dolžno upoštevati, ne pa metode, določene v izvršilnem naslovu, moralo tak zakon kot neskladen z Ustavo razveljaviti. Presodilo namreč je, da v konkretnem primeru izvršilni naslov ne vsebuje opredelitve oziroma določitve metode obračuna plače, ki nasprotuje davčnim prisilnim predpisom. Ustavno sodišče – tako kot tudi izhaja iz sodne prakse rednih sodišč – meni, da v fazi sprejetja odločitve o utemeljenosti tožbenega zahtevka davčne obveznosti plačnika davka še ni, saj sploh še ni (potencialno) obdavčljivega dohodka, od katerega bi se lahko davki in prispevki obračunali in odvedli. Obveznost plačila akontacije dohodnine nastane šele, ko dolžnik v korist upnika dejansko opravi plačilo, to pa ni v fazi izdaje izvršilnega naslova.