TFL Vsebine / TFLGlasnik

1 CILJ SESTAVKA IN METODOLOGIJA RAZISKAVE

Podjetja ne glede na svojo organizacijsko obliko potrebujejo za poslovanje vire financiranja. Pri financiranju stremijo k čim nižjim stroškom. Upniški viri so cenejši od lastniških, zato so pomemben vir financiranja poslovanja. Omejitev pri njihovem pridobivanju je sposobnost kreditojemalca, da kredite in pripadke pravočasno vrne. Strokovni izziv je ocena kreditne sposobnosti. Vrsti tradicionalnih sodil kreditne sposobnosti so se priključila sodila, ki se uporabljajo pri ocenah bonitetnega položaja podjetja (Debt/EBITDA Ratio, b. d.).

V sestavku najprej obravnavamo podjetje in njegovo potrebo po upniških virih financiranja, nadaljujemo pa z analiziranje kreditne sposobnosti. Poudarek je na sodilih, ki temeljijo na finančnem vzvoda.

Analizirali smo zapise o uporabi sodil, ki temeljijo na finančnem vzvodu. Naslonili smo na objave razvidne v različnih spletnih portalih. Ugotovitve smo umestili v okvir financiranja podjetij in se opredelili o uporabnosti sodil obravnavanega finančnega vzvoda pri odločitvah o odobravanju kreditov.

2 Poslovanje podjetja

2.1 Prvine in njihovo preoblikovanje v učinke

Poslovanje se izvaja v podjetju. Pod podjetjem pojmujemo interakcijo prvin poslovnega procesa, poslovnih funkcij in okolja. Prvine poslovnega procesa se v poslovnem procesu preoblikujejo v učinke. S poslovanjem se ustvarja poslovni izid. Za pridobivanje prvin poslovnega procesa je treba pridobiti vire financiranja, ki so lahko lastniški, upniški ali sestava enega in drugega. Pri pridobivanju upniških virov financiranja je med drugim pomembna kreditna sposobnost kreditojemalca.

Podjetje opredelimo kot poslovni sistem (Iglicar & Hocevar, 2011, st. 18) pod katerim razumejo od okolja razmejeno in zaokroženo miselno celoto, ki se ukvarja s poslovanjem. Glede na dejavnost ločimo proizvajalne, trgovinske in storitvene poslovne sisteme. Posluje se v poslovnem sistemu v katerem se izvaja poslovni proces.

V poslovnem sistemu se izvaja dejavnost za katero je poslovni sistem oblikovan. Poslovni sistem je treba voditi, za vodenje so potrebne informacije. Poslovni sistem se deli na več podsistemov. Ključni so izvajalski, informacijski in upravljalni podsistem (Mayr, 2017).

Podjetje je sistem medsebojno povezanih sestavin, ki bolj ali manj vplivajo druga na drugo. Sestavni del podjetja je tudi okolje. Podjetje kot poslovni sistem je sestavljeno iz vhoda, procesa, izhoda in povratne veze. To prikazujemo na sliki 1.

Iz slike se vidi, da ima poslovni sistem vhod, izhod, proces in povratno vezo. Na vhodu vstopajo prvine poslovnega procesa (delovna sredstva, predmeti dela, delo in storitve). Poslovni sistem je v bistvu splet materialnih in nematerialnih sestavin, ki so medsebojno povezane s ciljem ustvarjanja enega ali več ciljev. Cilji so namenjeni izhodu (lahko so proizvodi, storitve itd.). Poslovanje, lahko rečemo tudi podjetništvo, je torej proces ustvarjanja vrednosti iz praktično nič (Timmons, 1999). Podjetje kot sestavina poslovnih funkcij.

Slika 1: Poslovni sistem, okolje in proces

Vir: (Mayr, 2017)

Podjetje mora biti ustrezno organizirano, vzpostavljeno mora biti delovanje poslovnih funkcij, in sicer:

Izvajalske funkcije:

Za poslovanje potrebujemo ljudi. Skrb za ljudi je prepuščena kadrovski funkciji. Nabavna funkcija bo poskrbela za delovna sredstva, predmete dela in storitve. V poslovnem procesu se ustvarjajo učinki. To je naloga proizvajalne funkcije. Aktivnosti v zvezi z delovni sredstvi in tehnologijo ustvarjanja učinkov so v domeni tehnične funkcije. Učinke je treba prodati. Za to poskrbi prodajna funkcija. Financiranje[1] je naloga finančne funkcije. Vse navedene funkcije so izvajalske funkcije.

Upravljavske funkcije:

Poslovni sistem vodijo ljudje. V procesu vodenja oblikujejo odločitve. Sestavina procesa odločanja pa so načrtovanje, izvajanje in nadziranje izvajanja (upravljavske funkcije).

Informacijske funkcije:

Za oblikovanje kvalitetnih odločitev so potrebne informacije. Zanje skrbijo informacijske funkcije, ki jih sestavljajo funkcija obravnavanja podatkov o prihodnosti, funkcija obravnavanja podatkov o preteklosti, funkcija nadziranja obravnavanja podatkov in funkcija analiziranja podatkov Prikaz funkcij je v slovenskem strokovnem prostoru pretežno poenoten. Tako na takšen ali podoben način prikazujejo poslovne funkcije različni avtorji, na primer Turk & Melavc, 1997, str. 9 - 16; Iglicar & Hocevar, 2011, str. 19 - 23; Mayr, 2017, str. 10 - 13).

Podjetje posluje v danem okolju, ki v veliki meri opredeljuje njegovo vsebino (Mayr, 2017). Okolje podjetja je družbeno, politično, kulturno, proizvodno, tehnično, ekonomsko, pravno in podobno. S svojimi vplivi vpliva na ustvarjanje učinkov v poslovnem procesu podjetja, ki je interakcija prvin, informacij okolja in poslovnih funkcij. Pomembna sestavina učinkov je tudi sporočilo naslovljeno na okolje. To prispeva k oblikovanju imagea podjetja. Podjetje v svojem poslovanju stalno komunicira z okoljem, lahko rečemo, da komunicira z različnimi interesnimi skupinami. Take skupine so zaposleni, kupci, dobavitelji, oblast, družba, managerji, lastniki, podjetniki in drugi. Njihovi interesi so pogosto nasprotujoči. Tudi ti nasprotujoči interesi se v malem podjetju pogosto združijo v eni osebi (podjetnik, lastnik, direktor in delavec). Nesporno je, da okolje lahko pomembno prispeva k razvoju podjetništva. To še posebej velja za mala podjetja. Velika podjetja niso tako občutljiva na okolje kot mala. Pogosto lahko nanj vplivajo in tako pomembno sooblikujejo svoj image. Tukaj so mala zelo omejena. Glede na svojo ekonomsko moč ne morejo pomembno vplivati na svoj tržni položaj in oblikovanje lastnega imagea. Prav ti dejavniki pa vplivajo na uspešnost poslovanja. Kljub temu, da podjetje praviloma ne more sooblikovati svojega imagea, ga mora poznati in se mu prilagajati. Potrebne informacije pridobiva iz okolja. Uporablja jih pri oblikovanju poslovnih odločitev s katerimi se prilagaja nastali situaciji. Pri tem je uspešno le če so informacije hitre in kvalitetne. Nanje se odziva v komuniciranju z okoljem. Iz njega črpa resurse in mu daje učinke.

Podjetja potrebujejo za svoje poslovanje tudi sredstva (predmete dela in delovna sredstva), ki skupaj s storitvami in delom vstopajo v poslovni proces. Podrobna vsebina prvin poslovnega procesa presega vsebino tega prispevka, zato se omejimo na njihovo finančno obravnavo. Zanimalo nas bo financiranje prvin poslovnega procesa kot so opredeljene v računovodstvu.

S poslovanjem podjetje ustvarja poslovni izid, ki po vsebini vpliva na povečanje ali zmanjšanje sredstev podjetja. Izračunamo ga kot razliko med prihodki in odhodki. Najlažje njegovo vsebino prikažemo v sliki 2.

Slika 2: Vlaganje v poslovni proces, učinek in izid

Vir: Smiselno povzeto po (Mayr, 2017, str. 16).

Slika prikazuje celoto, ki jo moramo poznati. Posamezne prvine se morajo financirati. Financirajo se lahko z lastniškimi in/ali upniškimi viri financiranja.

Pri pridobivanju upniških virov financiranja financerji preverjajo kreditno sposobnost kreditojemalca. V praksi se uporablja več metod ocenjevanja kreditne sposobnosti. Nekatere sodijo v področje tradicionalne računovodske analize, druga pa se naslanjajo na pričakovanja. V tem sestavku obravnavamo nekatera sodila, ki se uvrščajo med finančne vzvode. Podrobneje jih prikazujemo v 3 - jem poglavju tega sestavka.

2.2 Viri financiranja poslovanja

Eno najpomembnejših vprašanj s katerim se srečajo finančniki v podjetju je oblikovanje odločitev o virih financiranja. Izbirati morajo med ročnostjo in ceno in različnimi ponudniki virov financiranja. Praviloma so dolgoročni viri financiranja dražji od kratkoročnih in obratno. Najdražji vir financiranja je kapital, ki je tudi najkvalitetnejši vir financiranja. Velja, da bodo oblikovali tako strukturo virov, ki bo omogočila najcenejše financiranje podjema. Pri pridobivanju upniških virov financiranja je ena od omejitev kreditna sposobnost kreditojemalca.

V osnovi vire financiranja delimo na lastniške in upniške, ki so lahko dolgoročni ali kratkoročni. Kvalitetni so praviloma dolgoročni viri financiranja (kapital in dolgoročne obveznosti). Velja splošno načelo, da so kvalitetni viri dražji od nekvalitetnih. Njihova cena je povezana s tveganjem. Po tej opredelitvi je najdražji vir financiranja kapital (tveganje je največje) (Mayr, 2017, str. 231-248).

V podjetjih se med viri financiranja pojavljajo tudi upniški viri, ki so po značilnostih blizu lastniškim virom financiranja. Zanje velja, da njihova zapadlost ni določena. Taki viri so:

● Krediti, ki jih zagotavljajo lastniki

● Dolgoročne rezervacije: Druga pomembna oblika financiranja sredstev so dolgoročne rezervacije. Dolgoročne rezervacije se oblikujejo za obveznosti, ki se bodo po predvidevanjih na podlagi obvezujočih preteklih dogodkov pojavile v obdobju, daljšem od leta dni, in katerih velikost je zanesljivo ocenjena. Obveznosti se nanašajo na pravne ali fizične osebe, do katerih bo tedaj nastal dolg. Obravnavati jih je mogoče kot dolgove v širšem pomenu, ker se razlikujejo od kapitala kot obveznosti do lastnikov. Prav posebna oblika dolgoročnih rezervacij je slabo ime. Slabo ime se izvirno pojavi pri nakupu podjetja, ki preneha obstajati kot samostojno podjetje, naložba kupca v pridobitev kapitala tega podjetja pa je manjša od njegove knjigovodske vrednosti. Dolgoročne rezervacije v zvezi s slabim imenom se oblikujejo ob nakupu in pripojitvi drugega podjetja, da bi bilo z njimi mogoče v prehodnem obdobju izboljšati poslovni izid podjetja kupca.

Stalna strokovna razprava je o primernosti razmerja med lastniškimi in upniškimi viri financiranja. Kaj je optimalno razmerje, oziroma koliko lastniških virov potrebujemo? Odgovor ni enoznačen. Govorimo o kapitalski ustreznosti. Več o tem v (Bergant idr., 2012). V stroki velja, da so najvarnejši lastniški viri financiranja, ki so tudi najdražji. Pri pridobivanju upniških virov financiranja pa so omejitve. Med njimi je tudi kreditna sposobnost kreditojemalca.

3 Kreditna sposobnost

Pri ocenjevanju kreditne sposobnosti podjetja se uporablja vrsta metod. V glavnem jih delimo na tiste, ki temeljijo na preteklem poslovanju (tradicionalna sodila računovodske analize) in tista, ki se naslanjajo na pričakovanja (sodobna računovodska analiza).

V stroki se vedno bolj poudarjajo metode pri katerih je kreditna sposobnost odvisna od sposobnosti generiranja denarnega toka iz poslovanja, ki lahko služi za poplačilo kredita. Kot ocenjeni denarni tok se upošteva EBITDA, ki se izračuna iz objavljenih podatkov v računovodskih poročilih podjetja. EBITDA se primerja z različnimi vrstami dolga, najpogosteje z neto dolgom in neto finančnim dolgom. Mnogokratnik EBITDA – ja pove čas v katerem se z uporabljenim EBITDA – jem povrne uporabljena vrsta dolga. Čim nižji je mnogokratnik tem nižja je zadolženost in obratno. Višina mnogokratnika, ki služi za odločitev o kreditni sposobnosti podjetja, je pogosto arbitrarno določena in je kot taka predmet strokovnih razprav. Analiza kazalnika po dejavnostih kaže, da so rezultati po dejavnostih različni. Poudarja se, da je pri presoji zadolženosti treba upoštevati tudi značilnosti dejavnosti.

3.1 Denarni tok iz poslovanja

V računovodskih poročilih ni zanesljivega podatka o denarnem toku iz poslovanja, zato se uporabljajo njegove ocene. Najboljši približek denarnega toka, ki ga razberemo iz računovodskih poročil je poslovno izzidna kategorija EBITDA (Earnings Before Interest, Taxes, Depreciation & Amortization oziroma čisti dobiček pred obrestmi, davki iz dohodka, amortizacijo in slabitvami).

Tehnike izračuna EBITDA so različne. Tako nekateri izračunajo EBITDA (Finančni slovar: EBITDA, b. d.); („EBITDA in EBITDA marža - vse kar morate vedeti!“, 2017) kot dobiček iz poslovanja pred amortizacijo. Razumejo ga kot enega od kazalnikov poslovne uspešnosti podjetja, ki vsebuje tudi amortizacijo. Drugi upoštevajo zraven amortizacije tudi slabitve (Earnings Before Interest, Taxes, Depreciation & Amortization (EBITDA), b. d.). V tem primeru gre za izid, ki vsebuje amortizacijo in slabitve. Neodvisno od metode izračunavanja morajo biti rezultati logični in primerljivi tako v času kot med podjetji.

Sestavina EBITDA-ja je EBIT (Earnings Before Interest and Tax, Operating income), to je dobiček iz poslovanja (Finančni slovar: Dobiček iz poslovanja - EBIT, b. d.) in kot tak eden najpomembnejših kazalcev poslovne uspešnosti podjetja. Prikazuje izid, ki je rezultat izvajanja dejavnosti podjetja. Vsebinsko je enak kategoriji operating profit (EBIT or Operating Profit | Business Literacy Institute Financial Intelligence, b. d.). Z druge strani ameriški GAAP (Finančni slovar: Dobiček iz poslovanja - EBIT, b. d.) razlikuje operativni dobiček (operating profit) od EBIT-a, ter zahteva, da se v računovodskih izkazih izkazuje operativni dobiček, medtem ko je EBIT neobvezen. Razlike so pri večini podjetij minimalne, tako, da drži ugotovitev, da sta kategoriji v vseh pomembnostih enaki. V stroki se pojavlja vprašanje ali EBIT vsebuje enkratne dogodke. Prevladuje mnenje, da ne, zato se EBIT pogosto imenuje tudi izid iz rednega delovanja.

Glede na predstavljeno EBIT izračunamo kot pozitivno razliko med poslovnimi prihodki in poslovnimi odhodki. Če so poslovni odhodki večji kot prihodki, potem govorimo o izgubi iz poslovanja oziroma je EBIT negativen. EBIT se lahko izračuna tudi s prilagoditvami čistega dobička, in sicer: EBIT = čisti dobiček + davek od dobička + drugi odhodki – drugi prihodki +/- neto finančni rezultat. Nekateri analitiki pri izračunu EBIT-a, čisti dobiček prilagajajo zgolj za davek ter obresti. V tem primeru velja: EBIT = neto dobiček + davek od dobička (DDPO) + odhodki za obresti (Finančni slovar: EBITDA, b. d.).

EBIT je zelo pomemben pri analiziranju in ocenjevanju kakovosti poslovanja. Najbolj uporaben pa je, če se ga kombinira z drugimi finančnimi podatki kot npr. čistimi prihodki od prodaje. V tem primeru govorimo o EBIT marži („EBITDA in EBITDA marža - vse kar morate vedeti!“, 2017). Kot že omenjeno, EBIT, podobno kot EBITDA, postane izredno pomemben in koristen finančni kazalnik, če se združi z nekaterimi drugimi postavkami iz finančnih izkazov, kot npr.:

• EBIT marža (več v: (Finančni slovar: Marža iz poslovanja - EBIT marža, b. d.)
• Pokritost obresti (Obrestno kritje), (Finančni slovar: Obrestno kritje, b. d.)
• Neto dolg / EBIT (Finančni slovar: Neto dolg / EBITDA, b. d.)
• Donos na investirani kapital ROIC (več v: Return on Invested Capital (ROIC), b. d.)
• EV / EBIT, ki je uporaben pri ocenjevanju vrednosti podjetja kot tržni multiplikator (več v: EV/EBIT Ratio, b. d.).

EBITDA je poslovno izzidna kategorija, ki se uporablja pri izračunu številnih kazalnikov finančnega položaja in kreditne sposobnosti podjetja. Temeljna značilnost kazalnikov je, da primerjajo neko kategorijo dolga ali stroškov dolga z EBITDA- jem. Tako se dolgovi, neto dolg, neto finančni dolg, obresti itd. primerjajo z EBITDA. Rezultat prikazuje čas (leta) v katerem se primerjana kategorija nadomesti z EBITDA - jem.

3.2 Neto dolg in neto finančni dolg

Obveznosti smo obravnavali v poglavju 2.2 tega sestavka, zato ne ponavljamo.

Pri ocenjevanju kreditne sposobnosti najpogosteje uporabljajo podatki o neto zadolženosti in neto finančni zadolženosti.

3.3 Sodila kreditne sposobnosti

Večina avtorjem meni, da je podjetje je kreditno sposobno, če kreditodajalci ocenijo, da mu lahko odobrijo najetje kredita. To pomeni, da bo podjetje sposobno poravnavati obveznosti iz najetega kredita, da bo obvladovalo tveganje kratkoročne in dolgoročne plačilne sposobnosti. Kreditno sposobnost analitiki ocenjujejo na več načinov. Dolgo so uporabljali predvsem sodila tradicionalne računovodske analize.

3.3.1 Prispevek za kritje fiksnih stroškov kot sodilo kreditne sposobnosti

Pri ocenjevanju kreditne sposobnosti se je pogosto uporabljal tudi prispevek za kritje fiksnih stroškov (Mayr, 2017, str. 181-183) na ravni podjetja (kontribucijska marža) ali pri količinski enoti. Prispevek za kritje je po svoji vsebini razlika med neto prodajno ceno (prihodki od prodaje) in spremenljivimi stroški. Prodajna cena je dana. Poznati moramo spremenljive stroške. Ti so običajno poznani tako na nivoju izdelka kot na nivoju podjetja (npr. stroški materiala in drugi stroški, ki so neposredno odvisni od proizvedenih količin). Prikazujemo primer uporabe prispevka za kritje po količinski enoti pri ocenjevanju možne zadolžitve. Potrebne podatke dobimo iz kalkulacij podjetja in iz poslovnega načrta.

Prispevek za kritje (Mayr, 2017, str. 181) po količinski enoti izračunamo s pomočjo spodnje formule:

Formula 1: Prispevek za kritje po količinski enoti

Posamezni izrazi pomenijo:

Primer:

Prodali smo izdelek za katerega smo iztržili 100 EUR. Spremenljivi stroški (stroški materiala itd.) so bili 80 EUR.

Koliko je prispevek za kritje?

Po enoti nam ostane 20 EUR, ki jih namenimo za kritje fiksnih stroškov na nivoju podjetja in dobička.

Vprašamo se, koliko enot moramo proizvesti, če so fiksni stroški na nivoju podjetja 10.000. Izračunan nam pove količino, pri kateri bodo stroški in prihodki izravnani, dobiček je nič, torej količinsko točko preloma. Izračunamo jo s pomočjo spodnje formule:

Formula 2: Točka preloma - v količini

Primer:

V našem primeru izračunamo:

Proizvesti moramo 500 kosov.

Smo pred odločitvijo o najemu posojila s katerim bomo financirali naložbo, ki bo omogočala dodatno proizvodnjo 400 enot. Ugotovili smo, da bomo dodatne enote prodali po enaki prodajni ceni, kot dosedanjo proizvodnjo (100 EUR). Prav tako vemo, da bodo spremenljivi stroški enaki kot v obstoječi proizvodnji, to je 80 EUR. Zaradi naložbe bodo na nivoju podjetja nastali dodatni fiksni stroški v znesku 6.000 EUR. Za koliko se lahko zadolžimo?

Odgovorov je preprost. Ugotoviti moramo prosti izidni tok (najbolje denarni tok), ki ga bomo dosegali v prihodnjih obdobjih. Ta tok bomo primerjali z obdobno obveznostjo odplačila glavnice kredita (obresti za posojilo so zajete že v prej opredeljenih fiksnih stroških).

V kolikor želimo izvesti natančen izračun je postopek zapleten, saj moramo vse načrte in odplačilo pozicionirati v čas. Za pomembne poslovne odločitve bomo to izvedli. Pri manj pomembnih pa si pomagamo s standardiziranimi pričakovanimi vrednostmi.

Z dodatno naložbo moramo zraven spremenljivih stroškov pokriti dodane fiksne stroške, ki odpadejo na naložbo. Ugotovili smo, da je prispevek za kritje fiksnih stroškov 20 EUR po enoti. Dodatni fiksni stroški bodo 6.000 EUR. Za njihovo pokritje moramo dodatno proizvesti (6.000/20=300 enot) 300 enot. Zaradi naložbe lahko dodatno proizvedemo in prodamo 400 enot. 300 jih je potrebnih za pokritje dodatnih stroškov, 100 pa jih prispeva k prostemu denarnemu toku, ki ga lahko namenimo za obdobno odplačilo glavnice kredita. V obdobju lahko torej plačamo največ (20 * 100 = 2.000 EUR) 2.000 EUR glavnice kredita. V primeru, če se anuitetni načrt ujema oziroma je iz njega izhajajoča obveznost odplačila glavnice manjša od 2.000 EUR se lahko zadolžimo. Izjemoma lahko v prehodnem obdobju uporabimo za odplačilo tudi prosto amortizacijo.

Prikazan način pa ni vedno uporaben. Težava je v pridobitvi potrebnih podatkovnih podlag. Verjetno so se tudi zaradi tega pojavili pogledi pri katerih se poudarja sposobnost generiranja denarnega toka, ki bo služil za poplačilo zapadlih obveznosti. Kot denarni tok se je upošteval EBITDA, ki je ena najboljših ocen denarnega toka.

3.3.2 Sodila finančnega vzvoda kot pripomoček ocene kreditne sposobnosti

V tem sestavku obravnavamo predvsem sodila kreditne sposobnosti, ki primerjajo različne oblike dolga z EBITDA-jem (Mayr, 2017, str. 183). Rezultat primerjave je finančni vzvod, ki pove, koliko let bo moralo podjetje odplačevati opazovani dolg z ustvarjenim EBITDA - jem do njegovega popolnega poplačila (ničelna zadolženost).

Kot dolg se uporabi neto dolg ali neto finančni dolg. Ta dolg se deli z EBITDA - jem. V pomanjkanju podatkov o sposobnosti generiranja denarnega toka v prihodnje se upoštevajo zadnji podatki o doseženem EBITDA – ju. Iz predstavljenega sledita naslednji formuli:

Formula 3: Zadolženost kot neto dolg / EBITDA

Pod neto dolgom pa razumemo (Finančni slovar: Neto dolg, b. d.) seštevek vseh finančnih obveznosti podjetja zmanjšan za njena denarna sredstva. Neto dolg predstavlja finančni podatek, ki v absolutni vrednosti pokaže splošno zadolženost podjetja ter njeno sposobnost poravnati vse svoje finančne dolgove, če bi zapadli takoj. "Neto" izhaja iz dejstva, da se od obstoječih finančnih dolgov odštejejo denarna sredstva. Odštevajo se pa zaradi predpostavke, da družba v primeru nepričakovanih dogodkov svoja denarna sredstva lahko izkoristi za takojšnje poplačilo finančnih dolgov. Formula za izračunavanje je naslednja:

Formula 4: Neto dolg – različica 1

Nekateri finančniki in analitiki, poleg denarnih sredstev, od dolgov odštevajo tudi druga likvidna (hitra unovčljiva) finančna sredstva kot npr. kratkoročne finančne naložbe. V takšnem primeru je formula naslednja:

Formula 5: Neto dolg – različica 2

Neto dolg je lahko tudi negativen, če ima družba več denarnih sredstev kot finančnih dolgov.

Enake ali vsebinsko podobne opredelitve najdemo tudi v tuji praksi.

Nekoliko širša je opredelitev je tudi (RFR - POJMOVNIK, b. d.), po kateri je neto dolg:

1) razlika med vsoto dolgov in vsoto terjatev skupaj z denarjem, ki je manjša;

2) razlika med vsoto dolgov v bilanci stanja in vsemi sredstvi v njej, ki so manjša; razlika je negativno čisto premoženje ali izguba, ki jo pokrivajo upniki

Formula 6: Zadolženost kot neto finančni dolg / EBITDA

Pod neto finančnim dolgom razumemo finančni dolg, zmanjšan za denarna sredstva po podatkih iz računovodskih izkazov.

V obeh primerih nastane posebnost, če so med viri sredstev prisotna posojila lastnikov družbe svoji družbi. Upoštevati jih je treba glede na pravila njihove poravnave iz stečajne mase. Če se poravnavajo nazadnje se lahko enačijo z lastniškimi viri financiranja. Paziti je treba tudi na različne pogojne obveznosti (rezervacije). Obravnavati jih je treba v skladu z njihovo vsebino in zapadlostjo.

Postavlja se vprašanje višine finančnega vzvoda, ki prikazuje prezadolženost in posledično kreditno nesposobnost.

• Tako se v Sloveniji navaja, da je podjetje prezadolženo, če je vsota vsega finančnega dolga (mišljen je neto finančni dolg) višja od petkratnika EBITDA (191016_Kratke_analize_Zadolzenost_podjetniskega_sektorja_p.pdf, b. d.). Opravili smo analizo uresničenega kazalnika neto finančni dolg / EBITDA za nekatera pomembnejša slovenska podjetja (Mayr, 2017, str. 184) in ugotovili, da se je v letu 2014 v posameznih dejavnostih gibal od 1,2 do 12,5. Razlike so tako velike, da se ni mogoče opreti na neko povprečje celotnega gospodarstva. Pridružujemo se stališčem, da je pri oceni zadolženosti analiziranega podjetja treba upoštevati velikost sodila v dejavnosti v katero se uvršča analizirano podjetje.
• V stroki se poudarja, da pri sodilu neto dolg / EBITDA razmerja, višja od 4 ali 5, običajno sprožijo alarmne zvonove, ker to kaže na to, da je manj možnosti, da bo podjetje preneslo svoje dolžniške obremenitve, zato je manj možnosti, da bo lahko prevzelo dodatni dolg, potreben za rast podjetja (Finančni slovar: Neto dolg / EBITDA, b. d.; Net Debt-to-EBITDA Ratio, b. d.).

3.3.3 Dinamična solventnost

Pogosto se pri obravnavi kreditne sposobnosti uporabljajo tudi sodila dinamične solventnosti. Izračuna se lahko s pomočjo spodnje formule (D. B. Mayr, b. d.):

Formula 7: Dinamična solventnost

V obveznosti ne vključujemo pasivnih časovnih razmejitev in dolgoročnih rezervacij.

Kazalnik solventnosti prikazuje sposobnost poravnave dolgoročnega dolga z denarnim tokom. V praksi se navaja, da vrednost kazalnika, ki je nižja od 20 % pomeni tveganje neobvladovanja dolgoročne plačilne sposobnosti. Prikazani odstotek je posplošitev, treba je proučiti tudi ročnost sredstev in njihovih virov. Če nimamo ustreznih podatkov, lahko naredimo primerjavo z dejavnostjo.

3.3.4 Zadostnost EBIT – a za financiranje obresti

V stroki se pri analiziranju kreditne sposobnosti pogosto obravnava tudi zadostnost prihodkov za financiranje obresti. To sodilo se izračuna s pomočjo spodnje formule (Interest Coverage Ratio, b. d.; Why the Interest Coverage Ratio Matters, b. d.):

Formula 8: zadostnost EBIT za financiranje obresti (ICR)

ICR = EBIT – neto obresti

Ta kazalnik se imenuje tudi »obrestno kritje«. Po vsebini gre za primerjavo med EBIT - om in obrestmi. V praksi se namesto EBIT - a uporablja tudi EBITDA.

Rezultat pove, kako uspešno je podjetje pri financiranju obresti. Težave so takrat, ko se vsota obresti približuje EBIT – u. V primeru, če so obresti višje od EBIT-a pa obstaja tveganje stečaja.

4 Razprava

V prispevku obravnavamo sodila kreditne sposobnosti podjetja. Poleg tradicionalnih sodil, ki temeljijo na podatkih računovodskih poročil se v zadnjem času vedno pogosteje obravnavajo sodila, ki merijo čas v katerem bo podjetje sposobno s svojim denarnim tokom poravnati svoje obveznosti. Kot obveznosti smo obravnavali neto dolg in neto finančni dolg. Obveznosti se poravnavajo z denarjem. Najboljši približek denarnega toka je EBITDA. Pri uporabi obravnavanih sodil v konkretnih primerih poudarjamo vsebine, ki so lahko predmet nadaljnjih raziskav, in sicer:

• Izračun prikazuje obdobje v katerem bo podjetje poravnalo vse opazovane obveznosti. Postavlja se strokovno vprašanje realnosti uporabe ničelne zadolženosti za presojo kreditne sposobnosti konkretnega podjetja.
• V stroki nismo enotni glede mnogokratnika pri kateri spoznamo, da je podjetje kreditno nesposobno. Predmet nadaljnjih raziskav mora biti metodologija ocene mnogokratnika pri kateri spoznamo prezadolženost (upoštevanje dejavnosti in podobno).
• Vprašanje je ali je sodilo uporabno pri odobravanju kreditov konkretnemu podjetju. Kazalnik je praviloma ugoden pri nezadolženih podjetjih. Ta podjetja pa praviloma niso zainteresirana za kredite. Tisti, ki financirajo svoje poslovanje z upniškimi viri pa niso kreditno sposobni. Komu bodo banke posojale denar?
• Težava je tudi statičnost kategorij, ki so vključene v izračun kazalnika. Obe uporabljeni kategoriji (vrsta dolga in EBITDA) izvirata iz računovodskih poročil, ki prikazujejo podatke o preteklem poslovanju. Vprašanje ali je uresničeni EBITDA preteklega obdobja dobro merilo za ocenjevanje sposobnosti generiranja denarnega toka v prihodnosti. Menimo, da bi bilo bolje uporabiti načrtovani EBITDA.

Literatura in viri

1. 191016_Kratke_analize_Zadolzenost_podjetniskega_sektorja_p.pdf. (b. d.). Pridobljeno 21. marec 2022, s https://www.umar.gov.si/fileadmin/user_upload/publikacije/kratke_analize/191016_Zadolzenost_podj_sektorja/191016_Kratke_analize_Zadolzenost_podjetniskega_sektorja_p.pdf
2. Bergant, Z., Borak, N., & Mayr, B. (2012). Placilna sposobnost in kapitalska ustreznost podjetja: (Racunovodska analiza). Institut za poslovno racunovodstvo.
3. Debt/EBITDA Ratio. (b. d.). Corporate Finance Institute. Pridobljeno 16. marec 2022, s https://corporatefinanceinstitute.com/resources/knowledge/finance/net-debt-ebitda-ratio/
4. Earnings Before Interest, Taxes, Depreciation & Amortization (EBITDA). (b. d.). Investopedia. Pridobljeno 20. marec 2022, s https://www.investopedia.com/terms/e/ebitda.asp
5. EBIT or Operating Profit | Business Literacy Institute Financial Intelligence. (b. d.). Pridobljeno 20. marec 2022, s https://www.business-literacy.com/financial-concepts/ebit-operating-profit/
6. EBITDA in EBITDA marža—Vse kar morate vedeti! (2017, september 21). Consilue. https://consilue.com/ebitda-ebitda-marza/
7. EV/EBIT Ratio. (b. d.). Corporate Finance Institute. Pridobljeno 20. marec 2022, s https://corporatefinanceinstitute.com/resources/knowledge/valuation/ev-ebit-ratio/
8. Finančni slovar: Dobiček iz poslovanja—EBIT. (b. d.). Pridobljeno 18. marec 2022, s http://www.financnislovar.com/definicije/dobicek-iz-poslovanja-ebit.html
9. Finančni slovar: EBITDA. (b. d.). Pridobljeno 18. marec 2022, s http://www.financnislovar.com/definicije/ebitda.html
10. Finančni slovar: Marža iz poslovanja—EBIT marža. (b. d.). Pridobljeno 18. marec 2022, s http://www.financnislovar.com/definicije/ebit-marza-iz-poslovanja.html
11. Finančni slovar: Neto dolg. (b. d.). Pridobljeno 16. marec 2022, s http://www.financnislovar.com/definicije/neto-dolg.html
12. Finančni slovar: Neto dolg / EBITDA. (b. d.). Pridobljeno 16. marec 2022, s http://www.financnislovar.com/definicije/neto-dolg-ebitda.html
13. Finančni slovar: Obrestno kritje. (b. d.). Pridobljeno 18. marec 2022, s http://www.financnislovar.com/definicije/obrestno-kritje.html
14. Iglicar, A., & Hocevar, M. (2011). Racunovodstvo za managerje. GV zalozba.
15. Interest Coverage Ratio. (b. d.). Corporate Finance Institute. Pridobljeno 22. marec 2022, s https://corporatefinanceinstitute.com/resources/knowledge/finance/interest-coverage-ratio/
16. Mayr, B. (2017). Osnove racunovodstva. Visoka sola za racunovodstvo in finance.
17. Net Debt-to-EBITDA Ratio. (b. d.). Investopedia. Pridobljeno 16. marec 2022, s https://www.investopedia.com/terms/n/net-debt-to-ebitda-ratio.asp
18. Return on Invested Capital (ROIC): Definition And Formula | Seeking Alpha. (b. d.). Pridobljeno 18. marec 2022, s https://seekingalpha.com/article/4486058-return-on-invested-capital, https://seekingalpha.com/article/4486058-return-on-invested-capital
19. RFR - POJMOVNIK. (b. d.). Pridobljeno 16. marec 2022, s https://www.zvezarfr.si/pripomocki/slovar?pojem=finan%C4%8Dni%20dolg%20(1)
20. Timmons, J. A. (1999). New venture creation: Entrepreneurship for the 21st century (5. ed., internat. ed). Irwin/McGraw-Hill.
21. Turk, I., & Melavc, D. (1997). Uvod v racunovodstvo. Moderna organizacija.
22. Why the Interest Coverage Ratio Matters. (b. d.). Investopedia. Pridobljeno 22. marec 2022, s https://www.investopedia.com/terms/i/interestcoverageratio.asp

[1] Pod financiranjem razumemo financiranje v širšem pomenu besede, ki zajema pridobivanje, preoblikovanje in vračanje sredstev oziroma njihovih virov.