TFL Vsebine / Odločitve Ustavnega sodišča

Ustavna pritožba A. A. in B. B. zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. II Ips 445/2002 z dne 29. 5. 2003 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Mariboru št. Cp 1970/2000 z dne 12. 2. 2002 in s sodbo Okrožnega sodišča v Mariboru št. P 522/95 z dne 18. 4. 2000 se ne sprejme.

Sodišče se ni dolžno opredeljevati do tistih strankinih navedb, ki po razumni oceni sodišča za odločitev v sporu niso bistvene. Tako Višje sodišče kot tudi Vrhovno sodišče sta zavzeli stališče, da gre v obravnavanem primeru za dediščinsko tožbo in da dejstva v zvezi z sklepanjem dogovora o prodaji podedovane zaščitene kmetije ni eno izmed odločilnih dejstev v tej zadevi, zato zaslišanje predlaganih prič ni bilo nujno. Očitek pritožnic o kršitvi pravice iz 22. člena Ustave se torej izkaže kot neutemeljen. Prav tako je neutemeljen očitek pritožnic o "diskriminatorni" presoji sodišča glede verodostojnosti zaslišanih prič - njunih zakoncev. Sodišče prve stopnje je pojasnilo, zakaj ni sledilo izpovedbam zaslišanih prič. Dejstvo, da se pritožnici s stališčem sodišča ne strinjata, pa ne zadošča za sklep, da jima je bila kršena pravica iz drugega odstavka 14. člena Ustave. Z izpodbijano sodno odločbo pritožnicama tudi ni bila kršena pravica do sodnega varstva (prvi odstavek 23. člena Ustave). Očitek pritožnic, da se sodišča sploh niso ukvarjala z njunim zahtevkom in podlago zanj, ne drži. Sodišča so o njunem tožbenem zahtevku meritorno odločila in navedla pravno odločilne razloge za svojo odločitev.