TFL Vsebine / Odločitve Ustavnega sodišča

Sodba Vrhovnega sodišča št. II Ips 109/2013 z dne 19. 3. 2015, sodba Višjega sodišča v Mariboru št. I Cp 890/2012 z dne 8. 1. 2013 in sodba Okrožnega sodišča v Murski Soboti št. P 4/2011 z dne 18. 5. 2012 se razveljavijo in zadeva se vrne Okrožnemu sodišču v Murski Soboti v novo odločanje.   Pritožnik sam nosi svoje stroške postopka z ustavno pritožbo.

Ni v skladu s 26. členom Ustave stališče, da mora oseba, ki odškodninsko toži državo zaradi domnevno protipravnega prisilnega ukrepa iz Zakona o kazenskem postopku, da bi se izognila zastaranju, vložiti odškodninsko tožbo znotraj zastaralnih rokov, ki začnejo teči na dan izvedbe spornega prisilnega ukrepa, ko kazenski postopek še teče (ali celo še ni bil uveden), in ne da bi se začetek teka zastaralnega roka tako ali drugače premaknil do trenutka pravnomočnega zaključka kazenskega postopka. Obdolženec ima pravico od države pričakovati, da mu bo omogočila popolno osredotočenost na obrambo v kazenskem postopku, zaradi katere ne bo izpostavljen ugovoru zastaranja svojega civilnopravnega zahtevka. Sodišča ne smejo od tožnika zahtevati, da že v času, ko uveljavlja primarno pravno varstvo z zagovorom v kazenskem postopku, zoper državo uveljavlja s kazensko zadevo posredno povezani odškodninski zahtevek.    Nerazumno strogo in togo je stališče izpodbijanih sodb, da bi moral pritožnik, da bi se izognil ugovoru zastaranja, tožiti državo v času, ko bi to zanj v praksi pomenilo zavrnitev zahtevka ali prekinitev pravdnega postopka do pravnomočnega konca kazenskega postopka.   Jamstvo učinkovitih možnosti doseči povračilo škode od države v pritožnikovem primeru zahteva tako razlago zakona, po kateri zastaranje ne bi začelo teči pred pravnomočnostjo oprostilne kazenske sodbe zoper pritožnika. Razlagalni prostor za tako razlago zakona so sodišča imela.