TFL Vsebine / TFLGlasnik

Gojmir Žorž:
Svojčas sem delal na katedri, potem smo eni šli v prakso, drugi so ostali na katedri. Šel sem v prakso, sem pa še vedno ocenjevalec na specialističnih izpitih in tudi predavam. Ta vez vedno ostane.

TFL Glasnik:
Najprej bi vprašala, na kaj ste najbolj ponosni?

Gojmir Žorž:
Na to, da sem toliko časa vztrajal v družinski medicini.

TFL Glasnik:
Zakaj je to tako velik izziv? Dejstvo je, da vsi potrebujemo družinskega zdravnika, v medicini pa se zdravniki bolj redko odločajo za to specializacijo. Kje je tu težava oziroma izziv?

Gojmir Žorž:
Največja težava je, da vedno delamo samostojno in nikoli nimamo kje dobiti nasveta, da delamo veliko in da gre zlasti za ambulantno delo. To pomeni, da si stalno v ambulanti, ne moreš iti ven. V 'špitalu' pa malo krožiš, imaš malo lažje delo. Mi smo od sedmih do enih zaprti v istem prostoru. In ni prave plače. Splošna je najmanj plačana od vseh specialnosti. Tako pač je. Ko si na kliniki, imaš različne dodatke, lahko si vodja oddelka, tukaj imaš šefa v zdravstvenem domu in to je to.

TFL Glasnik:
Še kar trivialne težave, ki se jih bova še dotaknila. Vrnila bi se k temu, da je družinski zdravnik prvi stik z bolnikom in da je od njega marsikaj odvisno – kako dober diagnostik je. Včasih pa potrebujejo ljudje samo pogovor. Torej mora biti zdravnik v prvi vrsti človek. Seveda je pa znanje tudi nujno.

Gojmir Žorž:
Če greva malo nazaj v zgodovino. Nekdanja Jugoslavija je bila ena prvih, ki je uvedla institut specialista družinske medicine, drugi so jo posnemali – mi pa smo ostali na tej 'socialistični' ravni. Veljalo je pravilo, da bo splošni zdravnik tam, napisal bo napotnico in mora znati dobro brati.

Nas zdravnikov to ni zadovoljevalo in nas je nekaj kolegov pred kakšnimi dvajsetimi leti malo pogledalo po tujini. Odločili smo se, da je za nas relevanten primer Anglije. Njihov tako imenovani family practitioner. Povezali smo se z njimi, bili smo nekajkrat pri njih na izobraževanju, nato nas je pet zdravnikov ustanovilo katedro za družinsko medicino. Profesor Švab, dekan fakultete, je bil eden od članov.

To so bili začetki. Ko imaš kadre, potem počasi gradiš svoj ugled, ki je zdaj relativno dober. Veste, včasih je veljalo, da gredo najslabši v splošno medicino, zdaj pa že imamo boljšo izbiro in smo enakovredni drugim specializacijam.

TFL Glasnik:
Vaš izziv je vendarle velik, saj morate za pravo diagnozo poznati ogromno stvari. A ne gre samo za znanje – kje se zgodi prava diagnostika? Je vmes tudi nekaj intuicije?

Gojmir Žorž:
Obstaja več vrst zdravnikov. Obstajajo zdravniki, ki so izjemno pedantni in imajo odlične kartoteke. Tak človek bi moral biti specialist, pa ni in je splošni zdravnik. Po kazni, ker splošni zdravnik drugače razmišlja, on najprej išče pravi gozd – morskega psa ne boš iskal v reki ali jezeru. Tako ti znanje in izkušnje dajo pedigre dobrega splošnega zdravnika. Dejansko s samim znanjem navadno ne dosežeš nič, ker je preveč ljudi, in če hočeš vse izključiti, gre preveč časa, kar v splošni medicini ni uporabna tehnika.

Mladim zdravnikom vedno pravim, da je problem, ko končaš fakulteto, v tem, da imaš diplomo. Prideš na izpit in je vprašanje pljučnica. Ko pa pride k tebi bolnik, nima pljučnice, temveč ima določene znake in ti se moraš prebiti skozi to. Poleg tega, da ima neko očitno stvar, ti lahko pove, lahko pa tudi ne, in ti moraš ugotoviti njegov pravi namen. Včasih se zgodi, da na koncu, ko bolnik odhaja, pride do vrat in reče: 'Pa še to, gospod doktor ...' In to je bil v bistvu njegov glavni namen. Če boš imel njegovo zaupanje, ti bo v tistem trenutku povedal, drugače bo šel ven.

Jaz se vedno 'malo igram'. Ko bolnik vstopi, si mislim: to bi lahko bilo. Zame velja pravilo: če po anamnezi ne poznam diagnoze, je ne bom nikoli izvedel.

TFL Glasnik:
Kako vendarle pri vsem znanju, analitiki, poznavanju človeka gledate na ta, kako bi ga imenovala, alternativni del medicine? Veliko je tega, a verjetno so ljudje in določena pomagala.

Gojmir Žorž:
Jaz sem malo 'hard' doktor in alternative ne maram preveč, ampak pravim, da se alternativa začne, ko je nekdo nezadovoljen z našimi storitvami. Če je zadovoljen, ne pomisli na alternativo, ki je taka kot politik, natančno ve, kaj mora delati – takoj da recept. In včasih celo zadene.

Študentom rečem, da moraš biti z bolnikom kot mešetar na sejmu. Vedno moraš aktivno iskati zdravstvene težave. Šele potem postaneš pravi diagnostik.

TFL Glasnik:
Kajpada ste omenili tudi plače. Bojim se, da so tudi zdravniki žrtve zdravstvenega sistema, takšnega, kot je. Mislim, da niste javni uslužbenci in da ne morete biti del sistema javnih plač. Na koncu bodo vsi najboljši zdravniki odšli ven. Kaj nam bo ostalo?

Gojmir Žorž:
S tem sem se že zdavnaj nehal ukvarjati, vidim pa to kot problem za mlade kolege. Sem prav vesel, kako dobri so mladi, kako so prizadevni. Potem pride v službo, dobi tisto ubogo plačico, ta je res nizka.

TFL Glasnik:
Tisoč petsto evrov neto. Lepo vas prosim!

Gojmir Žorž:
Žal mi je za te ljudi. Tudi moja hči je specializantka interne medicine, je zelo slovensko usmerjena, kot sem tudi sam prepričan Slovenec, in mora ostati v Sloveniji. Ona ne bi šla, a se bojim, da bo nekoč drugače.

TFL Glasnik:
Moram povedati, da ste moj osebni zdravnik, od tod pobuda za ta pogovor. Za konec vprašanje, ki ga vedno zastavim: kaj je vaše sporočilo Slovencem?

Gojmir Žorž:
Malo politično bom rekel, kot je rekel Kennedy: Nikoli ne pričakuj, kaj ti lahko da država, vedno misli, kaj lahko ti daš državi. To je naša skupna država in vsi skupaj moramo nekaj narediti za njo. Enako velja v družini, enako velja v poklicu.