TFL Vsebine / Odločbe Upravnega sodišča

Tožba se zavrne.

Drži sicer, da je namen 88. člena ZZUOOP v omilitvi ekonomskih posledic osebam, ki zaradi posledic Covid-19 niso mogle opravljati dejavnosti, vendar pa zakon hkrati določa pogoje za upravičenost do mesečnega temeljnega dohodka, ki pa jih tožnica ne izpolnjuje. Nesporno dejstvo je, da tožnica na dan 1. 9. 2020 ni bila registrirana za opravljanje podjetniške dejavnosti. Pri tem pa je treba upoštevati, da je priglasitev začetka opravljanja podjetniške dejavnosti konstitutivnega pomena, kar pomeni, da podjetnik šele tedaj pridobi pravico opravljati podjetniško dejavnost. Tožnica kot podjetnica in s tem ena od oseb, ki bi po 88. členu ZZUOOP teoretično lahko bila upravičena do mesečnega temeljnega dohodka, torej najmanj od 1. 9. 2020 še ni bila registrirana.

Mesečni temeljni dohodek že pojmovno ne more biti del podjetja, ki bi se lahko prenašal s prenosnika na prevzemnika. Mesečni temeljni dohodek je namreč (vsaj delno) nadomestilo za subjekte, ki zaradi epidemije niso mogli dosegati zadostnih prihodkov, med drugim tudi v okviru svojih podjetij. Takšno nadomestilo za izpadle prihodke pa seveda po naravi stvari ne more biti del podjetja, ki ga sestavljajo ravno sredstva za doseganje prihodkov; ravno obratno, tožničin mož je mesečni temeljni dohodek prejel prav zato, ker ni mogel zadostno poslovati v okviru svojega podjetja. Mesečni temeljni dohodek je tudi vezan na posamezno osebo, četudi v svojstvu samostojnega podjetnika, zato ob odsotnosti konkretnih zakonskih določb, ni mogoče izhajati iz obče prenosljivosti takšne pravice. Skladno z zakonom je bil do mesečnega temeljnega dohodka upravičen le specifičen in točno določen krog oseb, pri čemer tožnica sama po sebi mednje ne sodi, da bi nasledila to konkretno pravico svojega moža, pa ni niti konkretizirano navedla niti dokazala.