TFL Vsebine / TFLGlasnik

Vlada je jeseni leta 2021 izdala odlok, ki so ga glede dostopa do sodišč izvajala tudi slovenska sodišča. Odlok med drugim določa tako imenovani pogoj PCT (pogoj prebolelosti, cepljenja ali testiranja). Na podlagi odloka je bil od 15. septembra 2021 dalje zaposlenim in vsem drugim osebam, ki pogoja PCT niso izpolnjevale, vstop v prostore sodišč zavrnjen.² Slovensko sodniško društvo je v zvezi s tem podalo (nedatirano) Izjavo za javnost.³ V uvodu izjave Sodniško društvo opozarja, da vladni odlok »lahko nedopustno otežuje oziroma celo onemogoča izvrševanje sodne oblasti, če se ga v celoti uporablja tudi na sodiščih«. Podobno stališče je zavzel Sodni svet v obvestilu z dne 20. septembra 2021,⁴ ki v zaključku ugotavlja, »da je spoštovanje določb predmetnega odloka za stranke oziroma druge udeležence v postopkih in obiskovalce sodišč povzročilo okoliščine, ki bistveno otežujejo oziroma preprečujejo običajen potek sodnih postopkov, kar vse predstavlja nujne razloge za sprejem tega stališča«.

Konec leta 2021 je vlada izdala nov odlok,⁵ v zvezi s katerim je nato predsednik Vrhovnega sodišča izdal Odredbo št. Su 407/2020-619 z dne 8. novembra 2021, s katero je bil prav tako uveden pogoj PCT, v skladu s katerim se osebi, ki ne izpolnjuje tega pogoja, vstop v prostore sodišča zavrne.

Vsekakor se gre strinjati s stališči Sodniškega društva in Sodnega sveta. Vendar pa sta v svojih prizadevanjih, žal, v veliki meri spregledala osnovno premiso neodvisnosti sodstva, in sicer prav njegovo samostojnost. Povedano drugače: če v zvezi s samostojnostjo omenjamo tudi suverenost, slovensko sodstvo ni odreagiralo kot »suveren «. Namesto tega se je spustilo v prerekanje, čeprav zgolj prek raznih obvestil za javnost, na koncu pa niti ni jasno, kakšen je bil namen tega prerekanja oziroma njegov rezultat.

Vprašanje neodvisnosti sodstva ni nekaj, kar bi bilo omejeno na »države tretjega sveta«, temveč gre za vprašanje (izziv), s katerim se morajo vsi pravosodni sistemi spopadati dobesedno dnevno. Na to je odlično opozorila Beverley McLachlin, (takratna) predsednica Vrhovnega sodišča Kanade, v svojem govoru iz leta 2001.⁶

Kot opozarja Beverley McLachlin, si je treba tudi v Kanadi vsakodnevno prizadevati za neodvisnost sodstva, kljub dolgi tradiciji njegove neodvisnosti. Ko omenja (angleško) zgodovino, navede primer sodnika, ki mu je kralj v eni od zadev poslal pismo z navodili. Sodnik je kralju pismo vrnil, neodprto in neprebrano (»unopened and unread «). McLachlinova v svojem govoru opozarja na nevarnost, da bi sodniki odločali na podlagi javnih in političnih pritiskov, namesto na podlagi prava in pravičnosti. Omeni tudi vzhodno Evropo (skupaj z Azijo in Afriko), kjer da se mnogim zdi nemogoče, da bi sodnik odločil v nasprotju z »vladajočo stranko«. Ko gre za vprašanje demokracije, citira predsednika izraelskega Vrhovnega sodišča, da demokracija ne pomeni vladavine večine. Demokracija je tudi vladavina temeljnih vrednot, v katere večina ne sme posegati. Na koncu pa izpostavlja tudi vlogo sodnikov in pravnikov na splošno.

Govor (nekdanje) predsednice Vrhovnega sodišča Kanade je vsekakor aktualen še danes in si ga je (še vedno) vredno prebrati – zaradi vsebine in jezikovne strukture, saj že iz strukture veje suverenost pisca oziroma govorca.

Ko gre za pogoje PCT, je zanimiv začetek govora Beverley McLachlin. Govor se namreč začne z anekdoto o tem, kako so v Kanadi sodniški delavci leta 1988 v okviru svoje stavke zavzeli sodišče in s stavkovno stražo strankam preprečili, da bi vstopile v sodno palačo. Takratni predsednik Vrhovnega sodišča ni čakal na reakcijo vlade, temveč je izdal odredbo o takojšnji odstranitvi stavkajočih: »Declaring that the courts must always be open to the public, he issued an order for removal of the pickets – ex proprio motu.«

Enako vprašanje, tj. vprašanje dostopa do sodišča (vstopa v »sodno palačo«), se je postavilo ob izdaji vladnega odloka iz septembra 2021. Sodni svet in Sodniško društvo sta sicer zavzela nekakšna stališča, vendar za kaj več od tega sodstvo očitno ni zmoglo niti volje niti moči.

Če se navežemo na govor Beverley McLachlin, lahko zapišemo, da se izpostavljene (demokratične) vrednote v veliki meri prekrivajo: kanadski sodniki leta 1988 in slovenski sodniki leta 2021 so se zavedali pomembnosti dostopa do sodišč. Vendar so se kanadski sodniki hkrati zavedali svoje suverenosti⁷ in – morda še bolj bistveno – so jo bili pripravljeni tudi dosledno uveljaviti. Reakcija slovenskega sodstva pa je žal v veliki meri izpadla zgolj kot previdno prerekanje z izvršilno vejo oblasti. (»In parts of Asia, Africa and eastern Europe, the notion of judges deciding cases against the ruling party strikes many as impossible.«⁸)

Če je stališče Sodnega sveta, da »je nedopustno vsakršno poseganje v ustavno in zakonsko ureditev položaja sodstva, sodnih postopkov in poslovanja sodišč s podzakonskimi predpisi, ki jih izdaja izvršilna veja oblasti«, se postavlja vprašanje, kaj sodstvu preprečuje, da bi to stališče (vrednoto demokratične družbe) tudi dosledno uveljavilo.

Pri tem pa je treba izpostaviti še suverenost posameznega sodnika. Če naj bo sodnik suveren in neodvisen, ni nobenega razloga, da bi čakal na neko splošno sprejemljivo stališče (Sodnega sveta, predsednika Vrhovnega sodišča in podobno). Sodnik bi moral sam, dobesedno »na licu mesta«, odločati o tem, kako bo vodil postopek in komu ter kako bo omogočil (ali pa preprečil) dostop do sodišča. V tem oziru je nenavadno stališče Sodniškega društva, da posamezni razpravljajoči sodnik »sam seveda niti ne odloča o tem, ali se posamezniku zavrne vstop v sodno zgradbo ali ne«.⁹

Sodniško društvo svoje stališče zaključuje z navedbo, da se »kljub zavedanju, da je epidemiološka situacija akutna, zavzema za takojšnjo spremembo ureditve tako, da bo omogočeno izvrševanje sodne oblasti in zagotovljeno sodno varstvo posameznikom z drugimi temu prilagojenimi epidemiološkimi ukrepi«.

Vendar se z odredbo predsednika Vrhovnega sodišča dejansko ni spremenilo nič, saj se v bistvenem njegova odredba sklicuje na vladno odredbo, objavljeno v Uradnem listu RS št. 174/21. Vsebinsko se torej ni spremenilo nič, zgolj podpis na koncu akta je drug.

Sodniško društvo in Sodni svet nista pojasnila, v čem naj bi bila taka vsebinska razlika med ukrepi, sprejetimi septembra 2021, in tistimi, sprejetimi novembra 2021, da njuna »intervencija« ne bi bila več potrebna. Morda je s tem rešeno (protokolarno?) vprašanje, kdo komu kaj nalaga (podpis na koncu akta). V ničemer pa se ni rešilo vprašanje dostopa do sodišča. Opozorila Sodniškega društva glede možnih zlorab in stališče Sodnega sveta v celoti ostajajo aktualna. Zgolj možnost videokonferenčne izvedbe narokov, sej in zaslišanj teh vprašanj ne bo rešila, zlasti če upoštevamo, da se takšen način izvedbe praktično ne uporablja več (kljub temu, da se je v preteklosti že uporabljal in se je izkazal za zelo učinkovitega; v ZDA pa je na primer že dobesedno stalnica na določenih sodnih področjih).

Vprašanje dostopa do sodišča je eno temeljnih vprašanj demokratične družbe. Reševanje takšnega vprašanja z nekaj alinejami, ki naj sicer urejajo dostop do bifeja, frizerke, trafike in podobno, nikakor ne more biti primerno; je kvečjemu v škodo ugledu sodstva. Vsak suveren sodnik bi moral imeti dovolj tako znanja kot poguma, da bi o tovrstnih zadevah odločal sam, skladno z načelom, ki mora tudi sicer veljati v vsakem sodnem postopku – načelom odločanja od primera do primera, upoštevaje vse okoliščine zadeve. Sodstvo žal trenutno daje predvsem videz, da tega ne zmore.

Žal se ustvarja videz, da sodišče, v strahu pred posledicami v javnosti, slepo sledi temu, kar se mu zdi, da se od njega pričakuje tako v smislu javnosti kot v političnem smislu. Če parafraziramo govor Beverley McLachlin, bi slovensko sodstvo moralo vladni odlok »vrniti vladi«, »zaprt in neprebran«, ter vlado obvestiti, da bo zadeve urejalo in reševalo samo, brez prerekanja v javnosti.

Morda bi, četudi zgolj iz protokolarnih razlogov (vzbujanja videza samostojnosti in neodvisnosti), zadostovalo že, če bi v odloku predsednika Vrhovnega sodišča na koncu drugega odstavka točke 3.1. (Dostop do sodišča) črtali stavek »se ji vstop v prostore zavrne« in ga nadomestili, na primer, s stavkom »o vstopu v prostore sodišča odloči predsednik senata ali predsednik sodišča«.¹⁰

Vendar seveda ne bi smelo ostati pri tako majhnih, simboličnih korakih. Tukaj pa imamo tudi odvetniki dolžnost, da s svojimi opozarjanji pripomoremo k ustvarjanju resnično neodvisnega in samostojnega, suverenega sodstva, ki ne bo slepo sledilo političnim pritiskom in pritiskom »popularnosti«,¹¹ temveč bo celovito in vključujoče obravnavalo vse aspekte posamične zadeve, ne da bi določene vidike vnaprej zavračalo. Nenazadnje lahko glede na stanje, ki ga tudi v pravnem prostoru za seboj pušča aktualna epidemija, pričakujemo, da se bo sodstvo soočilo še s celo vrsto veliko bolj usodnih izzivov. Sodstvo pa pri tem ne bi smelo svoje vloge prepuščati Ustavnemu sodišču.¹² Javnost ga bo sprejela zgolj, če bo tudi navzven dajalo videz neodvisnosti in samostojnosti oziroma suverenosti in ne bo videti kot nekdo, ki (zavoljo lastne komodnosti) slepo sledi drugim.¹³

¹ Ur. l. RS, št. 146/21.

² Obvestilo je bilo objavljeno 14. septembra 2019 na spletnih straneh slovenskega sodstva. Verjetno zaradi obnove spletnih strani ni več dosegljivo; dosegljiv je le posnetek strani https://webcache.googleusercontent.com/search?q=cache:9FCgffUddoJ:https://www.sodisce.si/vislj/objave/2021091413240963/+&cd=3&hl=sl&ct=clnk&gl=si.

³ https://sodnisko-drustvo.si/wp-content/uploads/2021/09/Odlok-Vlade-o-PCT-na-sodiscih.pdf.

⁴ http://www.sodni-svet.si/doc/Su323-21-izjava.pdf.

⁵ Ur. l. RS, št. 174/21.

⁶ Remarks of the Right Honourable Beverley McLachlin, P.C., Chief Justice of Canada, The 300th Anniversary of the Act of Settlement Conference, Vancouver, British Columbia, 11. maj 2001 (https://www.scc-csc.ca/judges-juges/spe-dis/bm-2001-05-11-eng.aspx). Naj ne bo odveč spomniti, da je gospa leta 2005 obiskala Slovenijo (https://www.us-rs.si/delegacija-vrhovnega-sodisca-kanade-na-uradnem-obisku/).

⁷ The judiciary has separate and autonomous powers just as truly as the king or parliament ... The judges have powers of this nature because, being entrusted with the maintenance of the supremacy of law, they are and long have been regarded as a separate and independent part of the Constitution. Govor Beverley McLachlin.

⁸ Govor Beverley McLachlin.

⁹ Če naj ta stavek drži, mar to pomeni, da so slovenski sodniki sicer neodvisni, vendar podrejeni varnostnikom na sodiščih, ki so po možnosti celo delavci zasebnih podjetij, kot je bilo to na primer v Ljubljani še leta 2017? (https://old.delo.si/novice/kronika/ljubljansko-sodno-palaco-odslej-varujejo-pravosodni-policisti.html)

¹⁰ Odvisno od razloga za vstop v »sodno palačo« in podobno. Tveganje glede nekaj dodatnega dela, če bi stranke to določbo zlorabljale, ne bi smelo prevladati pri sprejemanju tovrstnih odločitev. Prepričani smo lahko, da podjetja, če bi ocenjevala, da je to za njih koristno, pa čeprav zgolj v marketinškem smislu in tudi za ceno nekaj dodatnega dela, ne bi dosti razmišljala o potezah, ki jim lahko povečujejo ugled v očeh javnosti.

¹¹ V praksi lahko žal pogosto zasledimo tudi druge vrste »popularnosti«, in sicer v primerih, ko se od sodstva pričakuje, da bo (slepo) sledilo raznim državnim organom, kot so agencije in razni uradi, češ da naj sodišče sledi njihovi strokovnosti. Takšen pritisk na sodstvo, češ slediti morate »strokovnim organom«, ni dosti drugačen od političnih in podobnih pritiskov.

¹² In Israel, there is currently discussion of removing the power of constitutional review from its courageous and respected Supreme Court by the creation of a new constitutional court more amenable to Parliamentary control. Govor Beverley McLachlin.

¹³ Pri tem ne gre zgolj za vprašanje slepega sledenja »domači oblasti« oziroma »vladajoči stranki« (govor Beverley McLachlin), temveč tudi za podleganje pritiskom »popularnosti«, pritiskom javnosti in mednarodnim pritiskom, vključno z EU.