TFL Vsebine / Pravna mnenja

ORIGINAL:
Zmanjšanje življenjske aktivnosti, kot posebna podlaga za odškodnino
zaradi duševnih bolečin, zajema vse omejitve v oškodovančevih
življenjskih aktivnostih, ki jih je opravljal in bi jih oz. bi jih po
rednem teku stvari opravljal v bodočnosti. Z omejitvijo se razume
tudi opravljanje aktivnosti s povečanimi napori ali v posebnih
pogojih.
Ta oblika škode je praviloma trajne narave, denarna odškodnina pa se
lahko prisodi tudi, kadar je zmanjšanje življenjske aktivnosti
začasno, če je močnejše intenzivnosti in daljšega trajanja, ali če to
opravičujejo posebne okoliščine.

1) Ta oblika škode obsega oškodovančevo duševno trpljenje zaradi
najrazličnejših prizadetosti na njegovem psihičnem ali telesnem
področju. Te prizadetosti lahko med drugim obsegajo tudi naslednje
pravno relevantne primarne škode oz. izvore duševnih bolečin:
nezmožnost za delo, znatno povečanje potreb, povečane telesne napore,
zmanjšanje ali uničenje možnosti za nadaljnji razvoj in napredovanje,
nevšečnosti zaradi zdravja itd. Če je gotovo, da bodo duševne
bolečine trajale tudi v bodočnosti, je treba odškodnino določiti tako
za pretrpljene kot tudi za gotove bodoče duševne bolečine zaradi
zmanjšanja življenjske aktivnosti.
Odškodnina za to obliko škode pa gre seveda ne samo takrat, kadar je
zmanjšanje življenjskih aktivnosti trajno, pač pa tudi, ko je le
začasno, ob pogoju, da je prizadetost pomembna, kot to pač velja tudi
za vse druge oblike nepremoženjske škode.
2) V okviru razprave o tej obliki nepremoženjske škode je bilo odprto
tudi vprašanje, v kolikšni meri lahko oškodovančeva starost vpliva na
višino odškodnine za posamezne vrste nepremoženjskih škod (poleg
omenjene še zaradi skaženosti, smrti roditeljev itd.), s tem v zvezi
pa tudi vprašanje kako daleč sega individualizacija satisfakcije oz.
odškodnine, predvsem takrat, kadar jo glede na naravo nepremoženjske
škode niti ni mogoče natančneje ugotoviti (izvedenci). V tej zvezi se
odpira vprašanje, ali ni potrebno pri odmerjanju teh odškodnin
postaviti v ospredje najprej objektivni kriterij, objektivno merilo
za obseg posamezne škode, in šele na podlagi tega objektivnega merila
poiskati tiste subjektivne okoliščine na strani oškodovanca, ki
vplivajo na dokončno višino odškodnine.
Glede na najrazličnejše aspekte tega vprašanja (vpliv oškodovančeve
starosti, vloga izvedencev pri ugotavljanju obsega škode itd.) je
bilo ocenjeno, da se o navedenih vprašanjih ne sprejme sklepa, pač pa
da bodo ta vprašanja predložena v obravnavo skupni seji.