TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki sami nosita svoje stroške pritožbenega postopka.

Podjemnikova storitvena obveznost ima značilnosti obligacije rezultata (uspeha). Merilo za presojo, ali je podjemnik izpolnil svojo obveznost, je samo končni rezultat (uspeh) njegove storitve in s tem uresničen končni interes naročnika.

Podjemnik nosi tveganje za uspeh svojega delovanja.

Glede na pojasnjeno zato v obravnavani zadevi ni odločilno, da je tožeča stranka z rešitvijo, ki jo je toženi zagotovila do 24. 12. 2015 oziroma do toženkinega odstopa od pogodbe, omogočila poslovanje v skladu s takrat veljavnimi predpisi, kot tudi ne, da je to rešitev tožena stranka uporabljala, pač pa je odločilno, da sta obe stranki šteli, da omenjena rešitev ne ustreza končni rešitvi v smislu predmetne podjemne pogodbe.

Breme dokazovanja omejitve podjemnikove pravice do plačila oziroma odtegljajev v primeru prenehanja pogodbe po volji naročnika je na strani slednjega (tožene stranke) samo dotlej, dokler ta ne ugovarja zahtevku po višini.

Za sodbo presenečenja bi šlo, v kolikor bi sodišče sprejelo odločitev, ki bi temeljila na drugačni pravni oceni, z vidika katere bi bila za odločitev v sporu bistvena povsem druga dejstva in dokazi, ki jih stranka v pričakovanju drugačne pravne ocene ne bi navajala, ker je tudi ob potrebni skrbnosti ne bi ocenila kot bistvene.

Materialno procesno vodstvo ne pomeni, da mora sodišče stranko „voditi za roko“ in da bi ji celo moralo predlagati, točno katera dejstva naj zatrjuje in točno katere dokaze naj predlaga. To tudi sicer ni mogoče, saj dejstva in dokaze pozna samo stranka in ne v naprej sodišče. Na tak način bi sodišče s stranko navezalo takšen dialog, da bi prevzelo vlogo njenega odvetnika, s čimer bi kršilo temeljno procesno načelo razpravnosti, porušeno pa bi bilo tudi načelo „enakosti orožij“ pravdnih strank.