TFL Vsebine / TFLGlasnik

1. Uvod*

Pojem kavza je v slovenskem pravnem prostoru najprej soznačica za podlago, razlog pogodbe. Ta je, prav s takšnim dvojnim poimenovanjem uzakonjena kot predpostavka za veljavnost pravnega posla. Vsak pravni posel mora imeti podlago in ta mora biti dopustna. Nedopustna je, če nasprotuje javnemu redu. Obstoj dopustne podlage se sicer domneva in tudi ni treba, da je v pogodbi posebej, torej izrecno izražena. A če zainteresirana stranka (običajno dolžnik) v pravdi dokaže, da podlage ni oziroma, da je nedopustna, tedaj pravni red na takšno kršitev navezuje absolutno, to je ničnostno sankcijo. Pravilo izhaja neposredno iz 39. člena Obligacijskega zakonika (OZ).

To zakonsko pravilo je dedič v bistvenem enake ubeseditve 51. in 52. člena Zakona o obligacijskih razmerjih, vanj pa je prišlo prek Konstantinovićeve skice po zgledu Napoleonovega zakonika. Sodna praksa je pravilo že pred tem pripoznavala brez posebne zakonske podlage.[1]

2. Širši koncept kavze

Pravilo o dopustni podlagi kot predpostavki, da je posel veljaven, pa kavze niti ne vzpostavlja niti ne pojasnjuje, kaj kavza sploh je. Pravne definicije sicer težko razrešujejo konceptualna vprašanja. Odgovore na konceptualna vprašanja zato najdemo v naravi stvari, upoštevaje pri tem celovitost pogodbenega prava kot notranje povezanega sistema pogodbenih institutov in načel.

Kavza je bila na ta način zlasti predmet obravnave v pravni literaturi[2] – bodisi da jo je obravnavala pravno teoretično bodisi da je analizirala sodno prakso. Za pravno literaturo, s tega področja, tako slovensko kot tujo, je značilno dvoje. Po eni strani jo zaznamuje trud, kako odgovoriti na vprašanje, kaj kavza sploh. Druga značilnost pa je kritika, češ da je institut kavze nepotreben[3], ker so problemi neveljavnosti rešljivi s pravili o predmetu pogodbe ter splošnim pravilom o ničnosti pogodbe. Sad opisanega nasprotja je mešana, integralna teorija o kavzi.

Drugače kot klasična teorija, ki je opredelila tri abstraktne tipe kavze (causa acquirendi, causa solvendi in causa donandi) ter kavzo tako predvsem sistematizirala, se je skušala mešana teorija približati konkretni pogodbi. Zato je zasnovala razširjene tipe kavze. Koncept kavze je tu ekstenziven: neposreden namen, ki je značilen za posamezen pogodben tip, dopolnjujejo subjektivne prvine kavze.

S tem, ko postane pomembna kavza konkretne pogodbe, ki nastane v konkretnem času, prostoru in življenjskem kontekstu in kjer skupen namen ni le preslikava nekega abstraktnega tipa, marveč izhaja iz načela pogodbene avtonomije (3. člen OZ), se kavza šele pokaže v svoji resnični luči. Pokaže se njeno bistvo, katerega pomemben del je sicer tudi pravilo o dopustni podlagi kot predpostavki za veljavnost pravnega posla, a njen resničen pomen je bistveno širši.

Kavza kot koncept je del stvarnosti in obstaja ne glede na to, ali je pravilo o dopustni podlagi uzakonjeno ali ne. Njene zametke zato lahko prepoznamo že v nekaterih ugovorih iz rimskega prava (npr. exceptio non numeratae pecunie), njena - kajpak neuzakonjena – ustreznica v angleškem pravu je institut consideration.

Srž kavze kot koncepta je v tem, da v kontekstu konkretnega življenjskega primera osmišlja zavezo posamezne pogodbene stranke. Razkrije nam, kakšen cilj sta stranki s pogodbo želeli doseči ter se bili zato pripravljeni zavezati. Pomembno je, da gre za skupen namen obeh pogodbenikov; notranji nagibi so namreč praviloma stvar vsakega posameznika ter se druge stranke ne tičejo.

3. Pomen kavze kot koncepta

Kavza se tedaj izriše kot koncept pogodbenega prava, ki – podobno kot splošna načela – prekrvavi celoten sistem pogodbenega prava ter se posredno ali neposredno uresniči v številnih institutih. Kavza kot koncept tudi učinkuje na podoben način kot v pravu delujejo splošna načela. Odraža se tako v sklenitveni kot v izpolnitveni pogodbeni fazi, osrednji pomen pa ima tudi, ko pogodbo obravnavamo retrospektivno. Slednje je značilno za sodne spore, kjer je treba pogodbo pravno kvalificirati in razlagati. Skupen namen pogodbenikov daje pogodbi njeno identiteto, zato je prav skupen namen pogodbenikov tudi osrednji razlagalni kanon iz drugega odstavka 82. člena OZ. Že od same pravne kvalifikacije pogodbe pa je odvisno, katere kogentne in/ali dispozitivne zakonske odločbe so upoštevne v konkretnem primeru.

Skupen namen pogodbenikov kot podlaga pogodbe ni pomemben le za nastanek same pogodbe ter za njeno veljavnost, marveč jo ohranja v veljavi tudi v izpolnitveni fazi. Ne edini, a najbolj očiten primer je, ko se zaradi spremenjenih razmer uresničitev skupnega namena izjalovi. Tedaj je treba načelo pacta sunt servanda korigirati z načelom rebus sic stantitbus.

Pomen kavze je podoben pomenu temeljnih načel obligacijskega prava še po nečem. Skupaj z njimi tiho čaka v ozadju na težke primere pogodbenega prava. Težki primeri pogodbenega prava nastanejo: a) kadar je pogodba kompleksna; b) kadar je pogodba atipična in je njena kavza izrazito obarvana z okoliščinami konkretnega primera, bodisi da gre za spremljajoče okoliščine posla bodisi da je izrazito subjektivno obarvana; c) kadar se spremljajoče okoliščine posla med sklenitveno in izpolnitveno fazo pomembno spremenijo; d) kadar nastane spor o vsebini pogodbe ter e) kadar je pogodbeni primer patološki.

V vseh teh primerih bo sodišče prav s pomočjo kavze konkretne pogodbe iskalo smer rešitve. Pogodbeno razmerje bo umestilo v čas, prostor in celoten kontekst sklenitvene faze pogodbe, ga pravno osvetlilo ter poiskalo pravo funkcionalno ravnovesje med nasprotnima izpolnitvama, zlasti če do nesorazmerja med njima pride v izpolnitveni fazi. Kavza kot koncept vzpostavlja ravnovesje med načelom enake vrednosti dajatev in pogodbene avtonomije ter v konkretnih primerih ovsebinja zlasti pojme kot so: očitno nesorazmerje, skupen namen pogodbenih strank, namen pogodbe, pričakovanja pogodbenih strank. Ti pojmi so povezani s številnimi pogodbenopravnimi abstraktnimi dejanskimi stanovi.

Opombe:

* Prispevek je nekoliko obsežnejši povzetek daljšega znanstvenega članka Tomaž Pavčnik, Pomen kavze v pogodbenopravnih sporih, Pravnik 142 (2025) 11-12, str. 805-827.

[1] Glej Slobodan Perović v: Slobodan Perović in Dragoljub Stojanović (ur.): Komentar zakona o obligacionim odnosima, 1. knjiga, Kulturni centar Gornji Milanovac i Pravni fakultet Kragujevac 1980. Perović s številnimi primeri iz jugoslovanske judikature dokazuje, da so sodišča sprejela teorijo kavze že pred njeno uzakonitvijo.

[2] Glej npr. seznam literature v:T. Pavčnik, nav. delo, str. 826, 827.

[3] Nazorno o tem Ernest G. Lorenzen: Causa and consideration in the law of contracts, v: Yale Law Journal, XXVIII (1919) 7, str. 621–-643.