TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

Revizija se zavrne.

Z navedbo nasprotne, tožene stranke je tožnik začrtal spor v subjektivnem smislu in zato je moralo sodišče ravnanje te tožene stranke presojati s stališča predpostavk odškodninske odgovornosti. Sodišče prve stopnje zahtevka ni zavrnilo zato, ker bi ugotovilo, da povzročitelj škode ni bil prvi toženec, ampak zato, ker je presodilo, da njegovo ravnanje ni bilo protipravno. Presojalo je torej (ugotovljeno) ravnanje prvega toženca. Ravnanje sošolca A. A. tudi pred sodiščem prve stopnje ni bilo ugotovljeno kot ravnanje, ki bi izključevalo odgovornost prvega toženca. Sodišče druge stopnje torej relevantnega dejanskega stanja ni ugotovilo drugače kot sodišče prve stopnje.

Dejstvo, da je prvi toženec pritekel na napačen konec vrste dijakov, je bilo resda v nasprotju z navodili profesorice športne vzgoje, a samo po sebi nikakor ne protipravno (nedopustno) dejanje in tudi tek je logičen in predviden pri uri športne vzgoje. Gre za normalno, pričakovano, pri določenih vajah celo obvezno gibanje v okviru tega učnega predmeta.

Presoja sodišč druge in prve stopnje, da je šola pri uri športne vzgoje v konkretnem primeru ravnala s potrebno dolžno skrbnostjo, temelji na ugotovitvah, da sta pouk in izvajanje vaj potekala povsem normalno, neagresivno, brez posebnosti; da je bila učiteljica med poukom ves čas prisotna, vodila in nadzorovala je učno uro in izvedbo vaj; da je do škodnega dogodka prišlo nenadno, hipno, zaradi česar ga ni mogla predvideti in preprečiti; da je šlo za povsem povprečen razred dijakov (in ne "problematični" razred, poln nasilja in izrečenih vzgojnih ukrepov). Razlogov, ki bi šoli narekovali poostreno nadzorstvo ali posebno ukrepanje, ni bilo, nerealno pa je pričakovanje, da bi lahko profesorica športne vzgoje ves čas nadzorovala gibanje prav vsakega dijaka.