TFL Vsebine / Pravna mnenja

ORIGINAL:
Investitor mora zahtevi za lokacijsko dovoljenje priložiti dokazilo o
pravici razpolaganja z zemljiščem, na katerem namerava graditi, ne pa
tudi o pravici poseganja na sosednje zemljišče z gradnjo ali
vzdrževanjem objekta.
O odmiku objekta od posestne meje in od sosednjih objektov odloči
upravni organ z lokacijskim dovoljenjem na podlagi urbanističnih
predpisov, če ti odmikov ne določajo, pa glede na urbanistične ter
krajevne pogoje in prilike in v skladu s sanitarno-higienskimi in
požarno-varnostnimi predpisi, pogoji in normativi iz poprejšnjih
soglasij sanitarne in požarne inšpekcije.

Občinski oddelek za upravne, gradbene in komunalne zadeve je v
ponovnem postopku in na podlagi prejšnje odločbe organa druge stopnje
zavrnil zahtevo stranke za izdajo lokacijskega dovoljenja za gradnjo
garaže, vrtne lope in kolesarnice, organ druge stopnje pa je zavrnil
njeno pritožbo proti odločbi organa prve stopnje. V obrazložitvi
odločbe je organ druge stopnje navajal, da se po 1. tč. 24. čl.
zakona o urbanističnem planiranju zavrne zahteva za lokacijsko
dovoljenje, ki ni v skladu s sprejetim urbanističnim načrtom, z
zazidalnim načrtom ali z drugimi predpisi. Zemljišče, na katerem
namerava stranka graditi, se ureja z zazidalnim načrtom, ki pa takih
objektov ne predvideva, ker je to pravilno ugotovil že organ prve
stopnje. Ta organ je v pritožbenem postopku predložil tudi pravilnik
za izvajanje zazidalnega načrta, iz katerega izhaja, da je le-ta
varianta 3 in torej ni jasno, ali je bil tak tudi sprejet, in tega še
nesprejetega pravilnika pa izhaja, da se dopolnilni in ureditveni
posegi v tem območju rešujejo z individualno lokacijsko
dokumentacijo. Kolikor bi se predmetna gradnja torej štela za možno,
pa bi se z njo posegalo v pravico neposrednega mejaša, saj so objekti
locirani na parcelni meji. Pri tem bi bila kršena določba 22. člena
navedenega zakona, po kateri je treba zahtevi za lokacijsko
dovoljenje priložiti tudi dokazilo, da je investitor upravičen
razpolagati z zemljiščem. Kolikor bi bili torej predmetni objekti
locirani na parcelni meji, tožnika ne bi mogla razpolagati z
zemljiščem okrog objekta, ki ga morata tudi vzdrževati, ne da bi
posegla v tuje pravice, v tem primeru na sosedovo zemljišče, kar
sosed tudi izrecno poudarja in se zaradi tega z lokacijo ne strinja.
Po mnenju organa druge stopnje je bila prvostopna odločba glede na
ugotovljeno dejansko stanje izdana ob vseh pogojih, ki jih predvideva
navedena zakonska določba in pritožbene navedbe ne morejo ovreči
zakonitosti prvostopne odločbe.
Tožnik je v tožbi navajal, da je pri urbanističnem zavodu dobil
informacijo, da so dani pogoji za pozitivno lokacijsko dokumentacijo
za gradnjo spornega objekta garaže, kolesarnice in vrtne lope. Taka
dokumentacija je bila tudi izdelana, v njej pa je navedba, da
obravnavana gradnja ni v nasprotju z veljavno urbanistično
dokumentacijo, se pravi z generalnim planom urbanističnega razvoja
mesta in z zazidalnim načrtom za sporno območje. Tožnik je dobil tudi
vsa potrebna pozitivna soglasja, posebej požarne in sanitarne
inšpekcije. Organ prve stopnje je 28.7.1977 tudi izdelal lokacijsko
dovoljenje, po navedeni odločbi pa gradnja ni v nasprotju z veljavno
urbanistično dokumentacijo. Šele na pritožbo sosedov je organ druge
stopnje lokacijsko dovoljenje odpravil, ker v njem ni bilo razloženo,
na kakšen način je dovoljena gradnja v skladu z veljavnim
urbanističnim predpisom. Iz prejšnje odločbe organa druge stopnje je
razvidno, da se lokacijsko dovoljenje lahko izda ne glede na zahteve
mejašev, če s predlogom gradnje niso kršeni urbanistični oziroma
sploh javni interesi in če so bila za gradnjo dana predpisana
soglasja. Tožnik je navajal, da s predvideno gradnjo ni nobenega
posega v prostor, kar se tiče medposestne meje, ker lesen objekt tam
že stoji in gre le za večja adaptacijska dela. S predvideno gradnjo
javni interes ni prizadet in je to izkazano s pozitivno lokacijsko
dokumentacijo poblaščene organizacije in s pozitivnimi soglasji
organov in organizacij. Kolikor bi šlo za poseganje v sosedov
prostor, se to lahko zgodi že sedaj, če bi se vzdrževal ostoječi
dotrajani objekt. Sicer pa tožnik nima namena posegati v sosedov
prostor in na sosedovo zemljišče, to pa tudi ni potrebno.
Sodišče je štelo tožbo za utemeljeno iz naslednjih razlogov:
S prejšnjo odločbo je organ druge stopnje odpravil odločbo organa
prve stopnje, s katero je bilo stranki dano lokacijsko dovoljenje za
gradnjo spornih objektov. Pritožbi prizadete stranke je bilo ugodeno
iz razlogov, ker v postopku ni bilo popolno ugotovljeno, na podlagi
katerega urbanističnega predpisa je bila gradnja dovoljena oziroma je
bila z njim v skladu, in ker poprejšnje soglasje sanitarne inšpekcije
ni bilo obrazloženo predvsem glede odvzema svetlobe stavbi prizadete
stranke. Z novo odločbo je odklonil ne glede na novo poprejšnje
soglasje sanitarne inšpekcije in soglasje drugih organov in
organizacij, predvsem ne glede na pozitivno mnenje urbanističnega
zavoda v lokacijski dokumentaciji. Lokacijsko dovoljenje bilo
odklonjeno zaradi tega, ker prizadeta stranka kot soseda na gradnjo
ne pristane glede na pravnomočno lokacijsko odločbo iz leta 1957, po
kateri niso dopustni objekti na posestni meji, in pa iz razloga, ker
za zadevno območje veljavni zazidalni načrt gradnje spornih objektov
ne predvideva. Organ druge stopnje pa je izpodbijano odločbo oprl
prav tako na zazidalni načrt in delno na pravilnik k navedenemu
zazidalnemu načrtu, po katerem se dopolnilni in ureditveni psoegi v
tem območju rešujejo z individualno lokacijsko dokumentacijo,
predvsem pa bi lokacija sporne gradnje, kolikor bi se štela za možno,
posegala v pravico neposrednega mejaša. Če bi bila objekti locirani
na parcelno mejo, investitorja ne bi mogla razpolagati z zemljiščem
okrog objektov in jih vzdrževati brez poseganja na sosedovo
zemljišče, kar sosed izrecno poudarja in se z lokacijo ne strinja. Z
izdajo lokacijskega dovoljenja bi bila po mnenju organa druge stopnje
kršena določba 22. člena, po kateri mora investitor zahtevi za
lokcijsko dovoljenje predložiti dokazilo o upravičenosti razpolaganja
z zemljiščem.
Navedena obrazložitev organa druge stopnje po presoji sodišča ni v
skladu z določbami zakona o urbanističnem planiranju, in sicer iz
naslednjih razlogov:
Zakon o urbanističnem planiranju v 24. in 25. členu določa razloge,
zaradi katerih se lokacijsko dovoljenje zavrne. Zakon določa
neskladnost zahtevane gradnje z urbanističnim predpisom kot razlog za
odklonitev lokacijskega dovoljenja v 1. tč. 24. člena. V primeru
obstoja navedenega razloga je treba zahtevo za lokacijsko dovoljenje
zavrniti, čeprav bi bili sicer zanj izpolnjeni drugi zakoniti pogoji.
obstoj takega razloga pa je treba vsekakor popolno ugotoviti.
prvostopni organ tega ni storil. Pozitivno stališče v njegovi prvotni
odločbi in tudi odkloitev v drugi odločbi v tem pogledu nista dovolj
obrazloženi. Urbanistični zavod kot strokovna organizacija za zadeve
s področja urbanizma je v postopku (v lokacijski dokumentaciji)
potrdil, da predivdena gradnja ni v nasprotju z urbanističnim
predpisom. Temu nasprotno mnenje in ugotovitev bi bilo treba zaradi
tega podrobno obrazložiti, ne samo z določbami pravilnika k
zazidalnemu načrtu. Veljavnost pravilnika je po sami obrazložitvi
izpobijane odločbe itak sporna, kaže pa, da bi bili dopolnilni in
ureditveni posegi v spornem območju možni na podlagi individualne
lokacijske dokumentacije, ki pa je bila v tem primeru izdelana, in
sicer pozitivna. Tudi bi bilo treba po mnenju sodišča preveriti in
presoditi morebitni značaj predvidenih objektov kot pomožnih in
proučiti ustrezne občinske predpise, izdane na podlagi 19. člena
zakona o urbanističnem planiranju. Na podlagi take proučitve bi se
lahko ugotovilo, ali je v zadevi potrebno lokacijsko dovoljenje, ali
pa zadostuje priglasitev nameravne graditve, ki predstavlja garažo,
vrtno lopo in kolesarnico. Vse navedene okoliščine in bistveni pogoji
za odločitev o stvari so bili v spornem primeru nepopolno
ugotovljeni.
Drugonavedeni razlog v izpodbijani odločbi je nepravilen in
nezakonit, za kar je sodišče dalo naslednjo obrazložitev:
Po 22. členu zakona o urbanističnem planiranju mora investitor
zahtevi za lokacijsko dovoljenje priložiti tudi dokazilo o pravici
razpolaganja z zemljiščem, na katerem namerava graditi. Dokazilo o
razpolaganju z zemljiščem pomeni dokaz o lastninski pravici ali
pavici uporabe stavbnega zemljišča, ne tudi sosednjih zemljišč,
kolikor s samim objektom ne posega na ta zemljišča. Zakon ne
predpisuje, da bi moral investitor, ki gradi na meji zemljišča, s
katerim sicer razpolaga, dokazovati pravico razpolaganja s sosednim
zemljiščem zaradi poseganja na to zemljišče z gradnjo ali
vzdrževanjem objeka. Z lokacijskim dovoljenjem na določenem zemljišču
se tudi ne odloča o kakšni investitorjevi pravici poseganja na
sosednje zemljišče z gradnjo ali vzdrževanjem objekta. S predvideno
gradnjo pa ne smejo biti prizadete pravice in koristi sosedov mejašev
in drugih prizadetih strank. Če gre pri tem za pravico in koristi
javnopravnega značaja, o katerih se odloča v upravnem postopku (na
primer skladnost z urbanističnim predpisom, sanitarnohigienskimi,
požarnovarnostnimi predpisi, pogoji in normativi), upravni organ o
njih odloči, ko odloči o zahtevi za lokacijsko dovoljenje. Če pa so
zahteve in ugovori prizadetih strank zasebnopravnega značaja, jih
organ poskusi poravnati, o njih pa z upravno odločbo ne odloči, ampak
jih napoti na civilno pravdno pot.
Tožnik je v spornem primeru pravico razpolaganja z zemljiščem, na
katerem namerava graditi, v postopku dokazal z zemljiškoknjižnim
izpiskom in posestnim listom, kar v postopku ni bilo sporno. Po
navedeni obrazložitvi ni bil dolžan priložiti še dokazila o
razpolaganju s sosednjim zemljiščem zaradi morebitnega poseganja vanj
z gradnjo ali vzdrževanjem. Organ druge stopnje je z navedenim
razlogom rešil zasebnopravno vprašanje, kar pa ne more biti predmet
upravnega odločanja z lokacijskim dovoljenjem. Drugi razlog zavrnitve
lokacijskega dovoljenja, naveden v izpodbijani odločbi, torej nima
podlage v zakonu. V tem pogledu je organ druge stopnje tudi spremenil
svoje mnenje iz obrazložitve prejšnje odločbe, ki je bilo pravilno in
v zakonu utemeljeno, da namreč lokcijsko dovoljenje ne more biti
odvisno od mejaševih, se pravi zasebnopravnih zahtev in da se o
odmikih od posestnih mej, ki niso določeni z urbanističnim predpisom,
odloči glede na krajevne prilike in v skladu s poprejšnjim soglasjem
sanitarne inšpekcije. To stališče pa je pravilno in zakonito tudi po
mnenju sodišča. Zaradi tega je tudi prvostopni organ v drugi odločbi
odklonitev lokacijskega dovoljenja nepravilno oprl na odklonilno
stališče sosedov oziroma prizadete stranke.
V stvari bi bilo treba tedaj za ugoditev zahtevi za lokacijsko
dovoljenje ali za njeno odklonitev v postopku predvsem ugotoviti
zakonito podlago v občinskem odloku o zazidalnem načrtu za sporno
območje, v predpisih za izvajanje tega odloka (pravilnik itd.) ter v
odloku o pomožnih objektih v smislu 19. člena zakona. Kolikor bi se v
postopku ugotovilo, da je predvidena gradnja spornih bjektov v skladu
z navedenimi predpisi, pa bi bilo treba glede na ugovore sosedov
oziroma prizadete stranke, ki gradnji ugovarja in nasprotuje zaradi
sanitarnohigienskih, torej javnopravnih razlogov, pridobiti
obrazloženo mnenje in poprejšnje soglasje sanitarne in tudi požarne
inšpekcije o tem, ali je predvidene objekte možno graditi in pod
kakšnimi pogoji ter s kakšnim odmikom od posestne meje jih je možno
graditi, da bi bila gradnja v skladu s sanitarnohigienskimi predpisi
in normativi.