TFL Vsebine / Pravna mnenja

PREVOD:
1. Po 228. členu zakona o izvršilnem postopku predlog za izvršbo ni
vezan na druge roke, razen tistih rokov, ki jih navedeni člen določa
v 2. odstavku.
(Večinsko stališče)
2. Predlog za izvršbo na podlagi istega izvršilnega naslova se v
primeru ponovnega motenja posesti lahko poda v rokih iz 2. odstavka
228. člena zakona o izvršilnem postopku le pod predpostavko, da je
motenje posesti ponovljeno znotraj enega leta od dneva, ko je bila
opravljena prejšnja izvršba oziroma od dneva, ko je dolžnik
prostovoljno izpolnil svoje obveznosti.
(Manjšinsko stališče)
Obrazložitev večinskega stališča:
Predlog za izvršbo na podlagi istega izvršilnega naslova se lahko
poda v 30 dneh od dneva, ko se zve za ponovno motenje posesti,
najkasneje pa v enem letu od ponovljenega motenaj (2. odstavek 228.
člena zakona o izvršilnem postopku). Vendar pa z zakonom o izvršilnem
postopku ni določeno v kakšnem roku se mora ponoviti v bistvu enako
motenje posesti, da bi bila lahko dovoljena izvršba na podlagi istega
izvršilnega naslova. Gotovo je, da po 1. odstavku 228. člena ZIP ta
rok teče od dneva, ko je bila izvršba opravljena, oziroma od dneva,
ko je dolžnik prostovoljno izpolnil svojo obveznost.
Glede na to, da sam ZIP ne določa v kakšnem času se mora ponoviti
enakovrstno motenje posesti, po enem mnenju 'pride do uporabe pravila
o zastaranju terjatev ugotovljenih s sodno odločbo - 379. člen ZOR
(10 let)'.
Po drugem stališču, ki so ga na posvetovanju izrazili predstavniki
vrhovnih sodišč, razen vrhovnih sodišč Bosne in Hercegovine, Srbije
in Črne Gore ter Zveznega sodišča, ne obstajajo drugi roki razen
tistih iz 2. odstavka 228. člena ZIP, tako da se znotraj teh rokov
lahko zahtev aizvršba na podlagi istega izvršilnega naslova, ne glede
na to, kdaj je ponovljeno motenje posesti.
Obrazložitev manjšinskega stališča:
Pri tem mnenju splošno pravilo o 10-letnem zastaranju terjatev,
ugotovljenih s pravnomočno sodno odločbo ali odločbo drugega
pristojnega organa (379. člen ZOR), ni v skladu z institutom
posestnega varstva. Posebej ni v skladu s tem institutom stališče
večine, da ni roka. Namen instituta varstva posesti je, da se
zagotovi hitro in učinkovito varstvo zadnjemu mirnemu posestniku, s
čimer se želi preprečiti samovoljnost. Takšno varstvo uživa celo tudi
nedobroveren (viciozen) posestnik, če je bil v zadnji mirni posesti
več kot 30 dni od dneva, ko je zvedel za motenje posesti in storilca,
oziroma več kot eno leto od nastalega motenja (2. odstavek 78. člena
zakona o temeljih lastninskopravnih razmerjih). Za zadnjega mirnega
posestnika šteje tudi tista oseba, ki ima posest več kot 30 dni od
dneva, ko jo je morala vrniti na podlagi pravnomočnega sklepa, če v
tem času tožnik ni zahteval izvršitev sklepa, s katerim je bila
tožencu naložena izvršitev tega dejanja (444. člen zakona o pravdnem
postopku). Prav zaradi tega tožnik izgubi pravico v izvršilnem
postopku zahtevati izvršbo na podlagi tega izvršilnega naslova.
Po drugi strani bi bilo v nasprotju s pravilom o enoletnem
objektivnem roku iz 2. odstavka 228. člena ZIP, če bi se kot
predpostavka za zahtevanje izvršbe na podlagi istega izvršilnega
naslova zahtevalo, da je ponovno motenje posesti storjeno v času,
krajšem od enega leta od dneva, ko je opravljena izvršba po sklepu o
motenju posesti ali obveznost prostovoljno izpolnjena.
Zaradi tega se je manjšina opredelila za enoletni rok, znotraj
katerega se mora ponoviti v bistvu enakovrstno motenje posesti, da bi
lahko bila dovoljena izvršba na podlagi istega izvršilnega naslova,
če je zahteva podana v rokih iz 2. odstavka 228. člena ZIP (Vrhovna
sodišča Bosne in Hercegovine, Srbije in Črne Gore ter Zvezno
sodišče).