TFL Vsebine / TFLGlasnik

V antičnem Rimu je nasploh krožilo veliko dokumentov in literarnih del, na temelju katerih so želeli nekateri posamezniki pridobiti lastništva nad materialnimi in duhovnimi dobrinami. Tega je bilo toliko, da so bili potrebni ukrepi. Pravni akt, ki omenja načine in možnosti preverjanja istovetnosti rokopisov, je zakonik rimskega cesarja Konstantina iz leta 300 po n. št., kjer piše: »Če se pojavi dvom o originalnosti kakšnega dokumenta, je treba takoj začeti ostro preiskavo, v kateri je treba dokazati istovetnost rokopisa s pričami, primerjanjem rokopisa in drugimi dokaznimi sredstvi.« Današnje metode v bistvu niso kaj veliko drugačne od tistega, kar je predlagal antični Rim.

Skozi vso zgodovino pisanja se je do današnjih dni ohranila namera, da se skuša ponarejati prav vse, kar je bilo napisanega, vštevši menice, oporoke, pogodbe, potrdila in seveda tudi literarna dela. Sam sem imel že nekajkrat priložnost pomagati antikvarjem, ki so jim neznanci za velike denarje ponujali »nove« Prešernove in Gregorčičeve pesmi.

Sporno gradivo naj bo v izvirniku

Samo izvirnik nam lahko ponudi predmet našega proučevanja pri forenzičnem preiskovanju pisav. V dobi absolutne digitalizacije je izvirnik težko ločiti od odlične preslikave. Obstajajo namreč kvalitetni tiskalniki, ki skoraj dočarajo elemente izvirnika, a k sreči še vedno obstajajo optična sredstva, s katerimi lahko ugotovimo, da »izvirniki« niso izvirniki, ampak preslikave.

Ta optična sredstva so zlasti stereomikroskop, UV- in IR-svetilka. Za zdaj je še mogoče ugotoviti, kako so bile odtisnjene listine, ki so ponaredki. Gre namreč za to, da s temi optičnimi sredstvi zaznamo razpršenost tiska s pomočjo računalniških tehnik.

Vendar obstajajo primeri, ko izvirnika praktično ni ali nam ni in nam ne bo nikoli dostopen. To so zlasti primeri faksiranh sporočil, kjer iz faksov dobimo izključno preslikavo, saj je nekdo na drugem koncu sveta vstavil izvirnik v napravo. Faksi se danes skorajda ne uporabljajo več, vendar imamo še eno tako zelo obsežno težavo, in to je – skeniranje oziroma preslikovanje listin zaradi ekonomičnosti in hkratno uničevanje izvirnikov. Na to zlasti naletimo pri bankah, kjer imajo izjemno veliko število poslovnih dogodkov in ne morejo hraniti potrdil o vplačilih in izplačilih ter jih zato uničijo.

Toda večji problem so pogodbe o različnih vrstah denarnih transakcij, ki se nikakor ne bi smele uničevati, saj niso tako številne kot prej omenjeni zapisi. Vendar to redno počno v številnih bankah in zavarovalnicah, kar pri preiskavah povzroča takojšnje znižanje stopnje zanesljivosti, ker vedno pušča dvom, ali so bile zapisane vsebine resnično takšne, kot se pojavljajo na preslikavah. Tu mislim zlasti na podpise. V takšnih primerih se je treba zavedati, da gre za ireverzibilno dejanje, pri katerem ni mogoče povrniti izvirnika na noben način.

Organi pregona in sodišča se ne bi smeli kar apriorno in naivno zadovoljevati s preslikavami, saj osumljenim in obdolženim nikakor ni v interesu, da bi se preiskal izvirnik, ker bi lahko samo na njem našli morebitne metode in načine ponarejanja, ki jih spretno skenirana listina ne more izkazati in je potem tudi izvedenci ne moremo ugotoviti.

Nesporno spontano, nevplivano primerjalno gradivo

Gradivo, ki je lahko samo prve vrste, po svoji kvaliteti, je nesporno spontano, nevplivano primerjalno gradivo. Kaj to pomeni?

To so tiste vrste rokopisi, podpisi in/ali parafe, ki jih je nekdo zapisal v času pred spornim dejanjem in ni mogel vedeti, da bodo kdaj uporabljeni v forenzični preiskavi.

To so zlasti podpisi in/ali parafe na upravnih enotah, kjer se osebe v prisotnosti uslužbenca podpišejo na vloge za izdajo osebne izkaznice, vozniškega dovoljenja, potne listine ali drugih dokumentov.

Vendar imamo tu v zadnjih letih tudi velik kolaps. Gre namreč za to, da se podpisujemo na elektronsko ploščo z elektronskim pisalom. Tu nastaneta dve veliki težavi. Ena je ta, da je zapis s tem pisalom neenak pisanju na papir, ki nima elementa spodrsljivosti, druga težava pa je časovni zamik za nekaj stotink sekunde, ko naše oko ne zazna tistega, kar smo pravkar zapisali, in potem ta zakasneli impulz prenese v vidni center v možganih, kar ne omogoča adekvatnega načina podpisovanja, kot ga poznamo pri pisanju na papir. Zato se na upravnih enotah pritožujejo, da se želijo osebe, ki potrebujejo določene dokumente, podpisati večkrat, saj menijo, da njihov podpis ni avtentičen.

To velja tudi za banke, zavarovalnice, trgovino in gostinstvo in tako naprej. Kar zadeva upravne enote, pa tudi banke in zavarovalnice, kjer gre za zelo pomembne listine, bi bilo oportuno – tako kot je v razvitem svetu to že urejeno – da se osebe podpisujejo na papir, pod katerim pa je elektronska plošča, in se na ta način ohranijo kvalitete podpisanega. V naši državi smo pri tem popolnoma zaostali in pri nas takšni podpisi in/ali parafe ne odražajo resnične oblikovne, gibalne in prostorske slike zapisanega (po B. Wittlichu in R. Heissu), zato nam tudi v spornih zadevah osumljenci in obdolženi oporekajo, češ da to, kar se v zadevi obravnava, niti približno niso njihovi resnični podpisi in/ali parafe, ker ne predstavljajo njihovih zapisov.

Drugo spontano, nevplivano primerjalno gradivo so denimo podpisi in/ali parafe v sodnih spisih, na potrdilih in drugih listinah, kjer so se osebe podpisale še pred inkriminiranimi dejanji. Za nesporno spontano, nevplivano primerjano gradivo se štejejo tudi zapisi različnih dnevnikov, kuharskih receptov, čestitk in voščil.

Nesporno ad hoc vplivano primerjalno gradivo

V primerih, ko nimamo nesporno spontanega, nevplivanega primerjalnega gradiva ali ga nimamo dovolj, pa moramo od oseb pridobiti vplivano gradivo, ki ga poimenujemo ad hoc, saj je pisano za namen preiskave.

Običajno to počnemo na sodiščih, kjer je treba napisati tudi protokol, kako so bili ti zapisi odvzeti, in to, da so bili osumljenci, obdolženci ali stranke v postopkih opozorjeni, da lahko takšno in to pisanje odklonijo. Povprašani morajo biti tudi, ali uporabljajo očala in ali jih imajo s seboj. Prav tako jih je treba vprašati, ali so desnični ali levični ter ali so bili nedavno operirani ali kakorkoli nemobilni z roko, s katero običajno pišejo.

Vse to je treba vnesti v protokol pisanja. Običajno se opravita dva kroga pisanj. Če se odvzamejo samo podpisi in/ali parafe, je potrebno, da jih osebe izpišejo v enakem stilu pisanja, kot so bili zapisani sporni. Torej, če je bil podpis in/ali parafa izpisan/izpisana s pisano pisavo ali tiskano, morajo biti zapisi izvedeni z isto vrsto pisanja. Enako velja za različne tekste potrdil, menic in ostalega. Vedno moramo narekovati isti tekst, kot je sporni, saj imajo črke med seboj določena razmerja, odvisna od bližine in načina povezovanja ali nepovezovanja.

V starejših kriminalističnih šolah so bili mnenja, da je treba sporne črke, besede ali dele tekstov skriti med neki drug zapis, saj da bodo tako odkritja in preiskave lažji. Takšno stališče je zaradi prej omenjenega razmerja med črkami in slikami pisave popolnoma nasprotno današnjemu in neučinkovito. Vedno namreč lahko primerjamo le isto z istim!

Sklep

Od ugotovitev pri forenzičnem preiskovanju pisav nasploh in tudi podpisov in/ali paraf je odvisna presoja sodišč v kazenskih in civilnih zadevah. Zato je izjemnega pomena, da se izvedenci osredotočamo na kvaliteto spornih in nespornih listin. Sporne listine, če je le logično mogoče, vedno proučujemo v izvirniku, medtem ko so lahko nesporne listine tudi v preslikavah, če na noben način ni mogoče najti in pridobiti izvirnikov.

Pri preiskavi tretje dimenzije pisave, to je tornega pritiska, so ugotovitve seveda zanesljive le, če imamo tudi nesporno primerjalno gradivo v izvirniku, saj se lahko le tam meri torni pritisk, ki ga na kopijah oziroma preslikavah ni mogoče zaznati.

To je le kratek povzetek načinov ugotavljanja istovetnosti na temelju kvalitete spornih in nespornih listin, saj bomo o postopkih, časovnicah in morebitnih bolezenskih spremembah rokopisov ter s tem podpisov in/ali paraf več govorili na predavanju, ki bo pripomoglo k širitvi znanj o teh vidikih forenzičnega preiskovanja pisav.

Viri:

• Čopič, Venceslav: Pisanje, DZS, Ljubljana 1965.
• Derrida, Jacques: Pisava in transcendentalno, »Geneza in struktura« ter fenomenologija, revija Problemi 1-2/1998, Ljubljana 1998.
• Derrida, Jacques: O gramatologiji, Analecta, Ljubljana 1998.
• Grah, Matija: Pisava je izraz identitete, a razpoloženjska kot glas, Sodni izvedenec za forenzično preiskovanje pisav Borut Pogačnik, Delo, 21. 3. 2012.
• Grilc, Uroš: O filozofiji pisave, Na poti k Derridaju, revija Problemi, zbirka Analecta, Ljubljana 2001.
• Hecker, Manfred R.: Forensische Handschriftenuntersuchung, Kriminalistik Verlag, Heidelberg 1993.
• Heiss, Robert: Die Deutung der Handschrift, H. Govers Verlag, Hamburg 1943.
• Husserl, Edmund, in drugi: Pisava in transcendentalno, Problemi, 1-2/1998, Ljubljana 1998.
• Michel, Lothar: Mannheimer Hefte für Schriftvergleichung, Universität Mannheim, Schmidt Römhild, Lübeck, 2/83, 9. Jahrgang.
• Michel, Lothar: Gerichtliche Schriftvergleichung, Walter de Gruyter, Berlin 1982.
• Milenković, Marija: Najprej je bila slika, Delo, 26. 10. 1996, str. 45, 46.
• Müller, Marielouise: Schriftpsychologie, N. P. Verlag, Kehl am Rhein 1984.
• Pfanne, Heinrich: Handschriftenvergleichung, Verlag Max Schmidt-Römhild, Lübeck 1971.
• Pfanne, Heinrich: Handschriftenverstellung, Bouvier Verlag Herbert Grundmann, Bonn 1971.
• Pogačnik, Borut: Kakovost in vprašljivost nespornega primerjalnega gradiva pri forenzičnem preiskovanju pisav, Pravosodni bilten, št. 2, letnik XXXII, Ljubljana 2011.
• Pogačnik, Borut: Stopnje zanesljivosti pri forenzičnem preiskovanju pisav, Pravosodni bilten, št. 2, letnik XXXV, Ljubljana 2014.
• Pogačnik, Borut: Trdne in manj trdne meje med grafologijo in forenzičnim preiskovanjem pisav, Pravosodni bilten, št. 3, letnik XXIX, Ljubljana 2008.
• Pogačnik, Borut: Izgon grafologije iz sodne prakse, Pravna praksa, št. 38, Ljubljana 2005.
• Pogačnik, Borut: Grafologija in forenzično preiskovanje pisav, Pravna praksa, št. 34, Ljubljana 2003.
• Pogačnik, Borut: Forenzično preiskovanje pisav že dolgo ni grafologija, Pravna praksa, št. 5, Ljubljana 2023.
• Pogačnik, Borut: Izgon grafologije iz forenzičnega preiskovanja pisav, Odvetnik, revija Odvetniške zbornice Slovenije, št. 4 (117), leto XXVI, jesen 2024.
• Salecl, Renata in soavtorji: Možgani na zatožni klopi, Inštitut za kriminologijo Pravne fakultete v Ljubljani in drugi, Ljubljana 2015.
• Seibt, Angelika: Unterschriften und Testamente, Verlag C. H. Beck, München 2008.
• Slovar slovenskega knjižnega jezika, Založba DZS, Ljubljana 2008.
• Šugman G., dr. Katja: Dokazne prepovedi v kazenskem postopku, Bonex, Ljubljana 2000.
• Wittlich, Bernhard: Konfliktzeichen in der Handschrift, Verlag E. Reinhardt, München 1971.

---

^* Članek za Odvetniško šolo 2025, 4. in 5. april 2025 v Portorožu.