TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

Revizija se zavrne.

Namen obličnosti pri poroštveni izjavi je varstvo poroka in ne upnika pred nepremišljenostjo; poroštvena pogodba namreč obremenjuje samo poroka, pri čemer porok za svoje poroštvo ne prejme plačila. Ker porok torej neodplačno jamči za tujo obveznost, ga zakonska določba varuje pred prenagljeno odločitvijo prav s tem, da zahteva njegovo pisno izjavo in ne tudi upnikovo, čigar položaj se s poroštvom olajšuje. Gre za „hibriden“ nastanek pogodbenega razmerja, kot kombinacije pisne in ustne izjave oziroma izraza pogodbenih volj pogodbenih strank.

Revidenta ni mogoče „cepiti“ kot individuuma na fizično osebo in na njegov pravni status kot zastopnika glavnega dolžnika ter izključiti njegovo vlogo fizičnega subjekta kot poroka, na način kot to meni revident. Navedena okoliščina njegove dvojne vloge namreč ne pomeni, da ni podpisal poroštvenih izjav kot fizična oseba, kot poskuša v nasprotju z dejanskimi ugotovitvami obeh sodišč, ki slonita na jasnih zapisih poroštvenih izjav, kjer je kot porok naveden in podpisan toženec kot fizična oseba, prikazati še v reviziji.

Materialno pravo sta sodišči pravilno uporabili tudi z odgovorom na vprašanje ali je bila v poroštvenih izjavah vselej dovolj natančno oziroma v zadostni meri identificirana obveznost glavnega dolžnika. Temu pravnemu standardu je bilo zadoščeno že zgolj s sklicevanjem na določno opredeljene kreditne pogodbe, s katerimi je bil toženec že predhodno seznanjen in z navedbo zneskov obveznosti v samih poroštvenih izjavah.