TFL Vsebine / TFLGlasnik

Za uvod: »Odprto« je praktično vse glede položaja slovenskih sodnikov

V Sloveniji smo pred obsežno reformo sodstva. Medijsko zelo odmevna je predlagana sprememba Ustave RS.[1] Upravičeno je bilo zaenkrat veliko govora tudi o sodniških plačah. Veliko manj medijske in strokovne pozornosti pa so bili deležni predlogi sprememb Zakona o sodniški službi (ZSS), Zakona o sodiščih (ZS) in Zakona o sodnem svetu (ZZSve). Gre za vse tri temeljne zakone, ki urejajo položaj sodnikov. Številne spremembe še niso bile predmet javne razprave, čeprav so ključne za sodniško neodvisnost, s tem pa tudi za učinkovito varstvo temeljnih pravic vsakega izmed nas.

Našo pozornost bi si v resnici zaslužile številne trenutne in predlagane zakonodajne rešitve.[2] Toda v tem prispevku se posvečam zgolj enemu vprašanju, ki je bilo do zdaj v razpravah o spremembi sodniške zakonodaje povsem spregledano. Podajam svoje stališče o dilemi, ali naj bo razrešitev sodnika zlasti posledica negativne ocene sodniške službe ali disciplinske sankcije.

Trenutna ureditev razrešitev sodnikov in predlagana sprememba

Ustava v povezavi s trenutno zakonsko ureditvijo predvideva, da Državni zbor sodnika mora razrešiti, če je pravnomočno obsojen za kaznivo dejanje pri opravljanju sodniške funkcije (obligatorna razrešitev) oziroma ga lahko razreši, če je pravnomočno obsojen za kaznivo dejanje, storjeno zunaj opravljanja svoje funkcije.[3] Toda Ustava hkrati določa tudi, da sodniku preneha funkcija, če nastopijo razlogi, ki jih določa zakon. Dva od teh razlogov sta tudi negativna ocena sodniške službe (33. člen ZSS) in hujša disciplinska kršitev (peti odstavek 83. v zvezi z 81. členom ZSS). Sodnik je torej lahko zaradi svojega nedopustnega ravnanja razrešen (oziroma mu funkcija preneha po samem zakonu) v treh primerih: če je pravnomočno obsojen za kaznivo dejanje, če dobi negativno oceno svoje službe ali mu je izrečena disciplinska sankcija prenehanja sodniške službe. Predlog novega zakona o sodniški službi (ZZS-1) ukinja tretjo možnost, torej razrešitev na podlagi disciplinske sankcije. Ker so (na srečo) pravnomočne obsodbe sodnikov za kazniva dejanja prava eksotika, je jasno, da bi bila po novem razrešitev sodnika že na zakonski ravni predvsem posledica negativne ocene sodniške službe. Kot pravilno opozarja predlagatelj, bi ob ugotovitvi hujše disciplinske kršitve še vedno lahko prišlo do prenehanja sodniške službe. Predlog novega ZSS-1 namreč predvideva, da bi v takih primerih sledilo obvezno ocenjevanje sodniške službe s strani pristojnega personalnega sveta, ki bi lahko izrekel negativno oceno. Slednjo bi kot do zdaj moral potrditi še Sodni svet, ki je ustavni organ z drugačno demokratično legitimnostjo od disciplinskega sodišča.

Razrešitev naj bo posledica disciplinske sankcije in ne negativne ocene sodniške službe

Predlagatelja sta na problematičnost te rešitve v predhodnem usklajevanju opozorila že Sodni svet in delovna skupina vrhovnih sodnikov. Poudarili so, »da ima v disciplinskem postopku sodnik več garancij kot v postopku ocenjevanja; da ima tudi izrek negativne ocene za posledico »razrešitev« sodnika s funkcije; in da je nesistemsko mešanje disciplinske sankcije, ki je posledica krivdnega ravnanja, z oceno sodniške službe, ki je predvsem posledica sposobnosti sodnika.« [4] S tem se lahko samo strinjam. Protiargumenti predlagatelja v zvezi s tem so milo rečeno neprepričljivi. Predvsem pa se zdi, da temeljijo na štirih zmotnih predpostavkah.

Prva napačna predstava predlagatelja je, da je ob znakih disciplinske kršitve prvi mehanizem uveljavljanja odgovornosti vedno disciplinski postopek. Uradna statistika je povedna: v praksi je na leto vloženih nekaj pobud upravičenih predlagateljev,[5] med katerimi je letno še nekaj manj predlogov za izrek disciplinske sankcije. Na to, da se neutemeljeno ne sprožajo disciplinski postopki, temveč se poskuša na druge načine uveljavljati odgovornost sodnikov, je v zvezi z zadevo nekdanje sodnice in trenutne predsednice Državnega zbora opozoril tudi takratni predsednik Sodnega sveta.[6] To potrjuje tudi dogajanje v primeru razvpitega sodnika Radonjića, ki ni dočakal epiloga disciplinskega postopka, ampak je njegova ravnanja najprej dvakrat obravnavala Komisija za etiko in integriteto Sodnega sveta,[7] nato je bil suspendiran,[8] na koncu pa je personalni svet ugotovil, da ne ustreza sodniški službi.

Opombe:

*Ta in prispevek, ki bo objavljen v prihodnji izdaji TFL Glasnika (2. del), je z istim naslovom kot enoten članek objavljen kot uvodnik v reviji Pravnik, št. 9-10/2023 (primarna objava). Raziskava za ta članek je plod dela v okviru temeljnega projekta Izbira sodnikov pod drobnogledom: sodniška neodvisnost, zakonitost in odlike - JUDGMERIT (J5-4583), ki ga financira Javna agencija za znanstvenoraziskovalno in inovacijsko dejavnost Republike Slovenije (ARIS). Analize primerov, na katere se avtor v prispevku sklicuje, so bile opravljene za potrebe že zaključenega projekta TRIIAL (G.A. št. 853832), ki ga je v okviru programa Justice med 1. januarjem 2020 in 30. junijem 2022 sofinancirala Evropska unija.

[1] Po predlagani spremembi bi se pristojnost potrjevanja kandidatov za sodnike, ki jih je izbral Sodni svet, prenesla z Državnega zbora na predsednico republike. Tej zamisli se je nedavno pridružila še potencialna sprememba števila in načina izbire članov Sodnega sveta, ki jih voli parlament.

[2] Nedavno sem že pisal o problematiki pomanjkljivih obrazložitev Sodnega sveta pri izbirnih postopkih za slovenske sodnike (Mohor Fajdiga: Izbira Sodnega sveta: ignorantia rationis nocet?, v: ZZR, letnik LXXXI (2021), str. 63–83. Z izkušenim sodnikom sva javnost opozorila tudi na s tem povezano problematiko (Boštjan Zalar in Mohor Fajdiga: O zakonitosti in neodvisnosti vzpostavljanja sodišč v Sloveniji, v: Sobotna priloga, 31. julij 2017). Vreden pozornega razmisleka je tudi predlog novega 45.a člena Zakona o sodnem svetu (ZSSve-A), ki ureja suspenz v primeru odprtega disciplinskega postopka, saj ohranja široko diskrecijo (pod)predsednika Vrhovnega sodišča pri uporabi ukrepa (glej sprotno opombo št. 8 tega članka). Iz enakih razlogov bi veljalo premisliti tudi o predlaganem novem 51. členu Zakona o sodiščih (ZS-1), ki zelo podobno kot trenutno veljavni 64. člen Zakona o sodiščih (ZS), Sodnemu svetu daje možnost, da predsednika sodišča razreši že zaradi manjših kršitev. Na podlagi te določbe je Sodni svet pred kratkim razrešil predsednico Okrožnega sodišča v Kranju (glej VSRS sodba U 4/2021-25).

[3] Glej 132. člen Ustave ter 77. in 78. člen Zakona o sodniški službi (ZSS).

[4] Predlog Zakona o sodniški službi (ZSS-1), EVA 2023-2030-0028, str. 160–161.

[5] Leta 2018 devet, leta 2019 pet, leta 2020 štiri, leta 2021 tri (glej letna poročila Sodnega sveta RS). Statistika je skoraj »prazna« tudi v letih od 2010 do 2017 (glej Letno poročilo o učinkovitosti in uspešnosti sodišč za leto 2018, str. 108).

[6] Zapisnik 54. seje Sodnega sveta RS, 10. december 2020, str. 8: »Vendar pa moram ob tem – ali prav zaradi tega – izraziti nestrinjanje z ravnanjem drugih, za to pristojnih organov, da se v primerih, ko gre za dejanje, ki bi lahko pomenilo resno disciplinsko kršitev, obračajo na Komisijo za etiko in integriteto. Presoja te komisije namreč ni „rezervni disciplinski postopek“. Zato bi - tako zaradi kredibilnosti sodstva kot celote kot tudi zaradi ustreznega procesnega varstva sodnika - v takih primerih morali biti sproženi disciplinski postopki, v katerih je mogoče presojo obstoja take kršitve zakonito izvesti ter v primeru njene ugotovitve tudi vzpostaviti ustrezno odgovornost sodnika skladno z zakonom.«

[7] Komisija za etiko in integriteto Sodnega sveta RS, načelno mnenje Su Ek z dne 3. septembra 2019; Komisija za etiko in integriteto Sodnega sveta RS, načelno mnenje Su Ek 34/2019-6 z dne 21. januarja 2020.

[8] S sodbo VSRS U 3/2021-33 z dne 7. junija 2021 je Vrhovno sodišče zavrnilo tožbo zoper odločbo podpredsednika Vrhovnega sodišča, ki je sodnika suspendiral na podlagi četrtega odstavka 45. člena ZSS. Predlagani 45.a člen ZZS-1 ohranja sporno dikcijo, po kateri lahko (pod)predsednik Vrhovnega sodišča v primeru disciplinskega postopka »glede na značaj in težo očitane disciplinske kršitve« sodnika suspendira. Analiza zadeve, ki to problematizira, je na voljo v bazi primerov Centra za pravosodno sodelovanje Evropskega univerzitetnega inštituta iz Firenc.