TFL Vsebine / Odločbe Upravnega sodišča

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

V zadevi je sporno učinkovanje odločbe Ustavnega sodišča U-I-175/11-12 z dne 10. 4. 2014 na že izvršeno plačilo davka, in sicer samo v delu, ki se nanaša na obračunane in plačane obresti iz tretjega odstavka 55. člena ZDavP-2. Pri tem pa iz odločbe Ustavnega sodišča ne sledi, da bi se izrecno nanašala na obračun in plačilo obresti, tudi ne tistih, ki so posledica samoprijave. Z odločbo Ustavnega sodišča se razveljavijo določbe ZDoh-2, ki se nanašajo na obračun davka od dividend. Obračunu davka kot takšnemu pa tožeča stranka ne ugovarja. Zato po presoji sodišča že iz tega razloga ne more uspeti z zahtevo, da se ji vrnejo obresti, ki se v primeru, ko gre za samoprijavo, v obračunu prikažejo kot nujni oziroma obvezni del premalo obračunanih davkov. Za učinkovanje odločbe Ustavnega sodišča, ki ga zahteva tožeča stranka, pa tudi ni podlage v primeru, če je vlogo tožeče stranke šteti za zahtevo, da se ji vrne del plačanega zneska po obračunu. Davčna obveznost tožeče stranke, ki temelji na razveljavljenem delu tretjega odstavka 90. člena ZDoh-2, je namreč ne le nastala pred začetkom učinkovanja odločbe Ustavnega sodišča, temveč je bila pred začetkom učinkovanja tudi že izpolnjena. To pa pomeni, da se z ozirom na način izvršitve odločbe, opredeljen v 2. točki izreka, v takšnem primeru v obračun ne poseže, temveč se z uporabo 9. točke 95. člena in šestega odstavka 98. člena ZDoh-2 zgolj prepreči, da bi bile dividende, ki so bile obdavčene ob pripisu kapitalskemu deležu družbenikov, ponovno obdavčene ob izplačilu dobička.