TFL Vsebine / Odločitve Ustavnega sodišča

Člen 36, tretji odstavek 70. člena, peti odstavek 72. člena, prvi odstavek 73. člena, drugi odstavek 74. člena, 81., 83. in 84. člen Zakona o revidiranju (Uradni list RS, št. 11/01) niso v neskladju z Ustavo. Prvi odstavek 80. člena Zakona o revidiranju se razveljavi. Tretji odstavek b) točke tarifne številke 5 Tarife o taksah in nadomestilih (Uradni list RS, št. 45/02) se razveljavi.

Določbi Zakona o revidiranju po kateri Inštitut izreče pooblaščenemu revizorju oziroma revizorju opomin, če krši pravila revidiranja in ni pogojev za odvzem dovoljenja oziroma pogojni odvzem dovoljenja, ni mogoče očitati nedoločnosti in zato neskladja z 2. členom Ustave. Z razlago določb zakona je namreč mogoče ugotoviti, na podlagi katerih pogojev Inštitut izreče ukrep odvzema dovoljenja in na podlagi katerih pogojev izreče opomin. Zgolj to, da zakonodajalec za različna pravna področja uzakonja posebne postopke za odločanje o pravicah in obveznostih, samo po sebi ne more biti v neskladju z načelom enakosti pred zakonom. Ker gre v primeru izpodbijane ureditve za specifičen postopek, ki zaradi svoje narave terja posebno učinkovitost, določbe zakona, s katerimi so procesna vprašanja urejena drugače, kot je splošna ureditev, niso v neskladju z načelom enakosti pred zakonom. Ureditev, po kateri stranka v postopku pred Inštitutom po izteku roka za izjavo nima pravice navajati novih dejstev in predlagati novih dokazov ne pomeni, da bi pristojni organ lahko še po tem, ko se je stranka izjavila, postopek vodil na podlagi dejstev, o katerih se stranka ni imela možnosti izjaviti, oziroma da bi izvajal dokaze, ki niso bili navedeni že v začetku. Ureditev, ki pravico stranke do izjave omejuje samo na določen čas med postopkom je ustavno dopusten poseg v pravico do enakega varstva pravic, saj se z njim lahko doseže zasledovani cilj pospešitve in koncentracije postopka, poleg tega pa je teža posledic proporcionalna teži vrednosti zasledovanega cilja, saj ima stranka zadostno možnost, da se opredeli do vseh relevantnih vidikov zadeve. Neizvedba naroka za ustno obravnavo v primerih, ko ta glede na okoliščine primera ni potreben, ne more vplivati na strankino pravico do izjave. Iz pravice do pravnega sredstva ne izhaja, da bi moralo biti "drugo pravno sredstvo" vedno zagotovljeno znotraj konkretnega postopka, temveč lahko funkcijo pravnega sredstva izjemoma opravi zahteva za preizkus odločbe v sodnem postopku. Zlasti to velja v primerih, ko instančno odločanje ni v funkciji poenotenja upravne prakse. Zato je v primerih, ko o posameznih upravnih zadevah odločajo najvišji organi posameznih vej oblasti ali strokovni organi, ki so posebej v ta namen ustanovljeni z zakonom kot organi na prvi in zadnji stopnji, mogoče šteti upravni spor kot "drugo pravno sredstvo" v smislu pravice do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave, vendar pod pogojem, da se z njim še vedno zagotavlja temeljni namen instančnosti, kot ga zagotavlja ta človekova pravica - to je, da je to pravno sredstvo po svoji naravi enako učinkovito, kot bi bila pritožba v upravnem postopku. Če je takšno pravno sredstvo zagotovljeno, izključitev pritožbe zoper odločitev v upravnem postopku ne pomeni posega v 25. člen Ustave. Postopek sodnega varstva po določbah Zakona o revidiranju zadošča navedenim zahtevam, zato ureditev, po kateri proti odločbam Inštituta ni pritožbe, ne pomeni posega v pravico do pravnega sredstva. Določitev posebej kratkega roka za sprožitev sodnega varstva ob tem, da pristojno sodišče ni zavezano, da mora v tem postopku postopati hitro, je prekomeren poseg v pravico do sodnega varstva. Zato je Ustavno sodišče razveljavilo določbo, po kateri je tožbo zoper odločbo Inštituta treba vložiti v roku osmih dni. Ureditev po kateri tožnik v postopku sodnega varstva ne more navajati novih dejstev in predlagati novih dokazov, z vidika enakopravnega obravnavanja strank ne posega v pravico do enakega varstva pravic. Z vidika pravice do izjave pa pomeni dopusten poseg v navedeno ustavno pravico. Stranka ima namreč zadostno priložnost, da se opredeli glede vseh relevantnih vidikov zadeve. Navedena ureditev tudi ni v neskladju s pravico do sodnega varstva. Ureditev po kateri sodišče v postopku sodnega varstva odloča brez obravnave, sama po sebi ne vpliva na strankino pravico, da se izjavi, in zato s tega vidika ni v neskladju s pravico do enakega varstva pravic. Izključitev pritožbe zoper odločitev Vrhovnega sodišča v postopku sodnega varstva, ko to odloča v t. i. upravnem sporu o zakonitosti odločbe, ne pomeni posega v pravico do pravnega sredstva. Vrhovno sodišče namreč odloča kot najvišje sodišče v državi v pritožbeni sestavi, izpodbijano odločbo pa preizkuša glede pravilnosti uporabe (materialnega in procesnega) prava, glede pravilnosti ugotovljenega dejanskega stanja, pa le v tistem obsegu, kot je bilo dejansko stanje že ugotovljeno v upravnem postopku in v mejah tožbenega izpodbijanja. Ustavno sodišče je razveljavilo določbo, ki predpisuje takso za posamezno dejanje v postopku nadzora. Ker iz zakona ne izhaja, da se tovrstno dejanje šteje za storitev, za katero se lahko določi taksa, za njeno predpisovanje ni zakonske podlage.