TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

I. Revizija se zavrne.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Če prvostopenjski davčni organ ugotovi drugačno dejansko stanje v ponovljenem postopku, mora sprejeti tudi drugačno pravno odločitev, ki je lahko tudi v škodo davčnega zavezanca. V obravnavanem primeru prvostopenjski organ v ponovnem postopku sicer ni izvedel novih dokazov, kar je bistvo revidentovega očitka, je pa ponovno ocenil že v prvotnem postopku izvedene dokaze, vendar drugače kot v prvotnem postopku. Z drugačno dokazno oceno je ugotovil drugačno dejansko stanje zadeve kot v prvotnem postopku, zato je moral sprejeti tudi drugačno pravno odločitev.

Zastaranje pravice do odmere davka nastopi, če davčni organ izvede dejanje, katerega namen je odmera davka. Inšpekcijski nadzor nad pravilnostjo obračunavanja in plačevanja določene vrste davka v določenem časovnem obdobju je nedvomno dejanje, katerega namen je odmeriti davek, in sicer vse davke, ki bi morali biti plačani v inšpiciranem obdobju, pa morebiti niso bili. Če davčni organ uvede postopek nadzora za neko določeno časovno obdobje, lahko obravnava vse dogodke, ki imajo davčne posledice v tem letu, se pretrga zastaranje glede vseh davčnih obveznosti iz posameznega davčnega obdobja, ne glede na to, ali jih davčni organ odkrije oziroma obravnava ali ne.

Za priznanje investicijske davčne olajšave pravno pomembno tudi to, da gre za investicijo v sredstvo, ki ustreza definiciji opredmetenega osnovnega sredstva iz Slovenskih računovodskih standardov (v nadaljevanju SRS). V standardu 1.1 tedaj veljavnih SRS pa je opredmeteno osnovno sredstvo opredeljeno kot „sredstvo v lasti ali finančnem najemu, ki se uporablja pri ustvarjanju proizvodov ali opravljanju storitev oziroma dajanju v najem ali za pisarniške namene ter se bo po pričakovanjih uporabljalo v več kot enem obračunskem obdobju,“ iz česar izhaja, da je opredmeteno osnovno sredstvo lahko le tisto, ki služi zagotavljanju materialnih pogojev za opravljene dejavnosti. Pogoja za priznanje olajšave sta torej dva in morata biti kumulativno izpolnjena: formalni, to je lastništvo sredstva, in vsebinski, to je lastnost sredstva.

Solastnik določenega sredstva ni nujno tudi investitor, zato lastnik sredstva nima pravice pravice knjižiti povečanja vrednosti sredstva že zato, ker je lastnik, temveč lahko to stori, če ga stroški vlaganj tudi dejansko bremenijo. Nesporno dejstvo, da je revident v času izvajanja gradnje bil zemljiškoknjižni lastnik ¼ deleža na nepremičnini, tako ne izključuje presoje, da revident, kljub lastništvu, ni bil investitor gradnje. Ob upoštevanju vseh transakcij med revidentom in družbo graditeljico je namreč prvostopenjski davčni organ izračunal, da je revident družbi graditeljici zaračunal nazaj vse stroške, ki jih je ta poprej obračunala njemu in jih je plačal. Relevantnosti in pravilnosti tega izračuna revident ne oporeka, zato se v to revizijsko sodišče ne spušča. Čim pa navedeni izračun prvostopenjskega davčnega organa ni sporen, se tudi revizijsko sodišče strinja, da je revident družbi graditeljici zaračunal nazaj vsa njena gradbena dela, ki jih je ta poprej zaračunala njemu in jih je tudi plačal, kar pomeni, da ni šlo za revidentova vlaganja v nepremično, temveč za vlaganja družbe graditeljice ter da zaradi navedenega revident ni imel pravice knjižiti povečanja knjigovodske vrednosti nepremične.