Portal TFL
Jamčevalni zahtevki pri pogodbah o dobavi digitalnih vsebin ali digitalnih storitev: novosti Direktive (EU) 2019/770
Rubrika
Članki
Pravna podlaga
Povezave
Podsistem TAX
Podsistem FIN
Podsistem LEX
Povzetek
Prispevek obravnava jamstva, vsebovana v Direktivi 2019/770, ki jih ima potrošnik na voljo v primeru sklepanja pogodb o digitalni vsebini ali digitalni storitvi. Direktiva je bila sprejeta 20. 5. 2019 in je del Strategije za enotni digitalni trg za Evropo, ki si prizadeva za zagotavljanje čim večjega varstva potrošnikov in harmonizacijo temeljnih pravic ter obveznosti strank pogodbenega razmerja. Glavno vprašanje pri sprejetju Direktive se je nanašalo na ustreznost jamstev, ki so na voljo potrošniku v primeru kršitve tovrstnih pogodb. Sedanja ureditev ni povsem prilagojena potrebam digitalnega trga, ko predmet pogodbe ni stvar, ampak gre za različne podatke, kot so na primer videodatoteke, e-knjige, glasbene datoteke itd. Direktiva obravnava pravice potrošnika v primeru nedobave in v primeru neskladnosti digitalne vsebine, njen temelj pa je dosedanja ureditev potrošniškega prava. V evropski pravni prostor prinaša kar nekaj novosti, s katerimi si prizadeva za vzpostavljanje enotnega digitalnega trga in odpravljanje negotovosti potrošnikov pri uresničevanju njihovih pravic. Med drugim Direktiva uvaja posebne zahteve za skladnost, ki jih razvršča na subjektivne in objektivne, ter uvaja odgovornost za nepravilno namestitev digitalne vsebine. Poleg tega je v določbah upoštevan tudi tehnološki napredek, saj je posebej obravnavano vprašanje glede zagotavljanja posodobitev digitalnih vsebin.
BESEDILO
1. Uvod
Potreba po vzpostavitvi enotnega digitalnega trga je posledica digitalizacije družbe, katere pomen in vplive lahko primerjamo z industrijsko revolucijo, ki je zaznamovala prehod iz ročne v strojno industrijo. Tehnološki razvoj ne vpliva le na gospodarstvo, ampak se kaže tudi v obnašanju potrošnikov, ki vse pogosteje uporabljajo spletne transakcije. Z novimi izzivi se srečujejo tudi zakonodajalci, katerih naloga je uvesti pravno ureditev, ki bo na eni strani spodbujala razvoj digitalnega trga, hkrati pa zagotovila ustrezno varstvo potrošnikov. Najučinkovitejša rešitev bi bila celostna ureditev digitalnega področja.
S tem namenom je Evropska komisija 6. 5. 2015 sprejela Strategijo za enotni digitalni trg za Evropo, v sklopu katere je napovedala zakonodajno pobudo o usklajenih pravilih za dobavo digitalnih vsebin in spletno prodajo blaga, ki jo sestavljata (a) predlog o nekaterih vidikih pogodb o dobavi digitalnih vsebin1 in (b) predlog o nekaterih vidikih pogodb o spletni ter drugi prodaji blaga na daljavo.2 Njun namen je bil maksimalna harmonizacija področja in odprava zadržanosti potrošnikov pri čezmejnem trgovanju v EU. Na podlagi teh predlogov sta bili 20. 5. 2019 sprejeti dve direktivi, ki se med seboj dopolnjujeta, in sicer Direktiva 2019/770 o nekaterih vidikih pogodb o dobavi digitalne vsebine in digitalnih storitev (v nadaljevanju Direktiva),3 ki je izhodišče tega prispevka, ter Direktiva 2019/771 o prodaji potrošniškega blaga.4
Splošni cilj Direktive je prispevati k hitrejši rasti enotnega digitalnega trga ter z enotno in jasno ureditvijo odpraviti ključne ovire čezmejnega trgovanja, povezane s pogodbenim pravom. Glavni razlogi negotovosti potrošnikov in podjetij pri spletnem poslovanju so ravno zapletenost pravnega sistema in stroški, ki jih povzročijo razlike v ureditvi pogodbenega prava držav članic.5 Škodo, ki jo imajo potrošniki, je mogoče pripisati pomanjkanju jasnih pogodbenih pravic v digitalnem pravu. Skupna vrednost finančne škode, ki je posledica opisanih težav, s katerimi se v zadnjem času srečujejo potrošniki, je bila za leto 2014 ocenjena na približno 10 milijard evrov.6
Področje digitalnega trga je bilo do nedavnega neurejeno na ravni Evropske unije (v nadaljevanju EU) in na ravni držav članic. Pravno ureditev digitalnih vsebin sta poznali le Nemčija in Nizozemska, ki sta veljavno zakonodajo razširili in prilagodili tako, da je zajela tudi področje digitalizacije.7 Pomanjkljiva ureditev na ravni držav članic se je pokazala kot priložnost za evropskega zakonodajalca, da uvede enoten sistem pravil, saj možnosti za nasprotja med pravom držav članic in evropsko ureditvijo dejansko ni,8 kar olajša implementacijo Direktive v nacionalne pravne rede. S tem namenom se trenutno na Ministrstvu za gospodarski razvoj in tehnologijo pripravlja nov zakon, ki bo implementiral med drugim tudi obe omenjeni direktivi.
Kljub nujnosti zapolnitve pravne vrzeli na tem področju je med njenim predlogom in sprejetjem Direktive preteklo kar precej časa. Gre za novo in še nerazvito pravno področje, na katerem se odpirajo številna teoretična in praktična vprašanja. Ena ključnih zagat, na katero je evropski zakonodajalec naletel pri sprejemanju Direktive, je vprašanje ustreznih jamstev, ki so na voljo potrošniku v primeru kršitve pogodbe, saj niso vsa jamstva, ki so nam znana iz dosedanjih ureditev, prilagojena digitalnemu trgu. Temeljni razlog za to je, da digitalne vsebine niso stvarni in oprijemljivi predmeti, 9 ampak podatki, ki se nenehno spreminjajo in posodabljajo. Namen tega prispevka je predstaviti jamstva, ki jih Direktiva zagotavlja potrošnikom pri pogodbah o dobavi digitalnih vsebin, pojasniti okoliščine, ki utemeljujejo njihovo sprejetje, ter ugotoviti, katere novosti je Direktiva prinesla na to področje.
2. Pojem digitalne vsebine in digitalne storitve v direktivi
Direktiva vsebuje zelo široko definicijo digitalnih vsebin in s tem vzpostavlja široko področje svoje uporabe, ki naj bo, kot izhaja iz uvodnih pojasnil, tehnološko nevtralno in primerno za prihodnost (10. uvodna izjava Direktive). Pojem digitalne vsebine je nadpomenka za vse podatke, ki so proizvedeni in dobavljeni v digitalni obliki in so v zameno za protidajatev dobavljeni potrošniku ali z enkratnim ali trajajočim izpolnitvenim ravnanjem. To so elementi klasične prodajne pogodbe ali storitve. Kot primer digitalne vsebine so navedeni računalniški programi, aplikacije, videodatoteke, zvočne in glasbene datoteke, digitalne igre in elektronske knjige.10 V strahu, da je ne bi prehitel tehnološki napredek, se je že predlog Direktive izogibal kakršnemukoli razlikovanju med pogodbami, na primer med prodajnimi in storitvenimi pogodbami. Prav tako so razlog za to tudi različni pristopi držav k pojmom, obravnavanim v tej direktivi.11
Digitalno vsebino moramo ločevati od pojma digitalne storitve, ki pomeni storitve, ki omogočajo potrošniku, da ustvarja, obdeluje in hrani podatke v digitalni obliki in dostop do njih. Tu so mišljene predvsem storitve v oblaku, zajete pa so tudi storitve, ki omogočajo izmenjavo podatkov in druge oblike medsebojne interakcije v digitalni obliki ter ki jih naložijo ali ustvarijo potrošniki, kar pomeni družbena omrežja ter storitve v oblaku, kjer lahko drugi uporabniki dostopajo do podatkov tretjih oseb (19. uvodna izjava Direktive).12
Direktiva opredeljuje tudi pojem blago z digitalnimi elementi kot premični materialni predmet z lastnostmi blaga ter digitalno vsebino, ki je naložena na napravo in omogoča delovanje pametne naprave ter je podrejena blagu. Za takšne izdelke, pri katerih je digitalna vsebina že integrirana v izdelek (na primer pametna ura), se Direktiva ne uporablja, ampak se uporabljajo določbe o prodaji blaga iz Direktive 2019/771 (četrti odstavek 3. člena Direktive).
Če povzamem, se Direktiva 2019/770 uporablja za dobavo digitalne vsebine, tudi če je ta dobavljena na materialnem nosilcu podatkov, kot so DVD-ji, CD-ji in USB-ključki, pa tudi za materialni nosilec podatkov, če deluje izključno kot nosilec digitalne vsebine. Direktiva 2019/771 pa se uporablja za pogodbe o prodaji blaga, vključno z blagom z digitalnimi elementi.
Izjema uporabe določb Direktive za digitalne vsebine, dobavljene na fizičnem mediju (CD, USB itd.), je predvidena le v določbah o dobavi in zahtevkih v primeru nedobave, ko se uporabijo določbe za blago Direktive o pravicah potrošnikov (20. uvodna izjava Direktive). Poleg tega se Direktiva ne uporablja za storitve, ki niso digitalne, ali če trgovec uporablja le digitalno obliko za dobavo oziroma prenos in storitve, ki jih urejajo druge direktive, kot so elektronske komunikacijske storitve, storitve zdravstvenega varstva, igre na srečo, finančne storitve itd. Prav tako je uporaba Direktive izključena za javne projekcije, kot so kinematografske predstave, ali za digitalne vsebine, ki jih zagotavljajo organi javnega sektorja (31. uvodna izjava Direktive).
3. Različne oblike kršitev pogodbe
To je prva direktiva, ki obravnava pravice potrošnika v primeru nedobave in tudi v primeru neskladnosti. Dosedanje potrošniške direktive tega razlikovanja niso poznale, saj na primer Direktiva o nekaterih vidikih prodaje potrošniškega blaga13 obravnava le neskladnost, medtem ko Direktiva o pravicah potrošnikov14 obravnava le primere nedobave.15
Slovenska ureditev podobno kot Direktiva ločuje med različnimi oblikami kršitev potrošniških pogodb. Skladno s kontinentalno pravno tradicijo razlikujemo neizpolnitev pogodbe, ki takoj vodi v zamudo, od nepravilne izpolnitve,16 ki pomeni, da je prodajalec pogodbeno obveznost izpolnil in zamude ne bo, vendar izpolnitev ne ustreza dogovoru med strankama (na primer trgovec dobavi blago slabše kakovosti).
4. Nedobava digitalne vsebine
Dobava je temeljna obveznost trgovca, ki v zameno za kupnino oskrbi potrošnika z digitalno vsebino. Pojem dobave je bil opredeljen v predlogu Direktive kot zagotavljanje dostopa do digitalnih vsebin ali zagotavljanje digitalnih vsebin,17 vendar sprejeta Direktiva neposredno pojma dobava ne opredeljuje.
Šteje se, da je trgovec izpolnil obveznost, ko je digitalna vsebina na voljo potrošniku (drugi odstavek 5. člena Direktive), v nasprotnem primeru, tj., če trgovec ne dobavi digitalne vsebine, Direktiva v 13. členu od potrošnika zahteva, da trgovca pozove k izpolnitvi obveznosti. S tem mu omogoči dodatno priložnost za izpolnitev pogodbene obveznosti, če to ne zaleže, potrošniku vedno omogoča odstop od pogodbe (prvi odstavek 13. člena Direktive). Podobna ureditev trgovčeve zamude izhaja tudi iz določb Zakona o varstvu potrošnikov (ZVPot),18 ki nalaga potrošniku obveznost, da trgovcu postavi dodatni rok za izpolnitev. Če po preteku roka trgovec obveznosti še vedno ni izpolnil, lahko potrošnik odstopi od pogodbe (drugi odstavek 25.a člena ZVPot).
Določba na eni strani varuje potrošnika in mu pod določenimi pogoji omogoča, da od pogodbe odstopi, po drugi strani spodbuja trgovca k pravočasni izpolnitvi obveznosti. Prvotna ideja predloga Direktive je bila, da bi se potrošniku omogočil takojšni odstop brez kakršnekoli predhodne obveznosti, kot je na primer poziv trgovca k izpolnitvi obveznosti (11. člen predloga Direktive). Takšna ureditev naj bi bila utemeljena s spoznanjem, da gre v primeru nedobave za resno kršitev temeljne pogodbene obveznosti trgovca.19 Kljub temu je bil ta del predloga Direktive deležen številnih kritik, med drugim tudi ker gre v večini primerov le za zamudo in ne dokončno neizpolnitev obveznosti. Za zamudo pa ne morejo veljati strožji ukrepi kot za neskladnost digitalne vsebine. Torej bi ob upoštevanju predlagane ureditve nastalo neutemeljeno razlikovanje med pogoji za odstop od pogodbe v primeru nedobave ter pogoji za odstop v primeru neskladnosti digitalne vsebine, ki bodo podrobneje obravnavani v nadaljevanju. V primeru nedobave bi potrošnik lahko odstopil od pogodbe takoj, medtem ko bi bil v primeru neskladnosti digitalne vsebine odstop pogojen s strožjimi zahtevami.20 Zaradi tega je bila opustitev ideje o takojšnjem odstopu iz predloga Direktive smiselna.
Celoten članek je dostopen za naročnike!
Opombe:
1 Predlog direktive Evropskega parlamenta in Sveta z dne 9. 12. 2015 o nekaterih vidikih pogodb o dobavi digitalne vsebine, COM(2015) 634.
2 Predlog direktive Evropskega parlamenta in Sveta z dne 9. 12. 2015 o nekaterih vidikih pogodb o spletni in drugi prodaji blaga na daljavo, COM(2015) 635.
5 Obrazložitveni memorandum Predloga direktive Evropskega parlamenta in Sveta o nekaterih vidikih pogodb o dobavi digitalne vsebine, COM(2015) 634.
6 Giliker, str. 301.
7 Obrazložitveni memorandum Predloga direktive Evropskega parlamenta in Sveta o nekaterih vidikih pogodb o dobavi digitalne vsebine, COM(2015) 634.
8 Giliker, str. 301.
9 Prav tam, str. 302.
10 Prav tam.
11 Spindler, str. 283.
12 V nadaljevanju bo uporabljena beseda digitalne vsebine kot pojem, ki zajema tudi digitalne storitve.
14 Direktiva 2011/83/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 25. oktobra 2011 o pravicah potrošnikov, UL L 304.
15 Fervers, str. 224.
16 Možina (2012), str. 85.
17 Deseti odstavek 2. člena Predloga direktive Evropskega parlamenta in Sveta z dne 9. 12. 2015 o nekaterih vidikih pogodb o dobavi digitalne vsebine, COM (2015) 634.
18 Uradni list RS, št. 98/04.
19 Fervers, str. 223 in 224.
20 Prav tam.