TFL Vsebine / Odločitve Ustavnega sodišča

1. Prva točka vprašanja, vsebovanega v zahtevi za razpis predhodnega zakonodajnega referenduma o spremembah in dopolnitvah zakona o denacionalizaciji (ZDen-B), ki se glasi: "da se ne vračajo zemlja, gozdovi in druga lastnina fevdalnega izvora", ni v nasprotju z Ustavo, razen kolikor se nanaša na primere, v katerih so denacionalizacijski upravičenci cerkve in druge verske skupnosti, njihove ustanove ali redovi. 2. Druga točka referendumskega vprašanja, ki se glasi: "da se posameznemu upravičencu ne vračajo zemlja in gozdovi, ki presegajo 100 ha primerljive kmetijske površine", je v nasprotju z Ustavo. 3. Tretja točka referendumskega vprašanja, ki se glasi: "da se v primerih pod 1 in 2 ne prizna odškodnina in da gozdovi ostanejo v javni lasti", ni v nasprotju z Ustavo, razen v delu, ki se glasi: "in da gozdovi ostanejo v javni lasti". 4. Četrta točka referendumskega vprašanja, ki se glasi: "da se uvede obvezna revizija denacionalizacijskih odločb v primerih, ko je izkazana verjetnost, da je prišlo do kršitve zakona in oškodovanja družbene lastnine", je v nasprotju z Ustavo. 5. Prva točka izreka te odločbe se izvrši tako, da glasovnica pri 1. točki referendumskega vprašanja vsebuje pojasnilo, da se vprašanje ne nanaša na primere, v katerih so denacionalizacijski upravičenci cerkve in druge verske skupnosti, njihove ustanove ali redovi. 6. Tretja točka izreka te odločbe se izvrši tako, da se v 3. točki referendumskega vprašanja črta besedilo "in 2" in besedilo "in da gozdovi ostanejo v javni lasti".

1. Ustavnost vsebine referendumskega vprašanja je Ustavno sodišče presojalo s stališča, ki ga je sprejelo v odločbi št. U- I-107/96 z dne 5.12.1996, da je ZDen kot tranzicijski zakon glede na svoj namen sistemski zakon, v katerem so bila jasno opredeljena vsa osnovna načela procesa denacionalizacije, ki se v skladu z načeli pravne države lahko spremenijo le, če so podani pogoji in okoliščine, ki zadostijo kriterijem najstrožje ustavnosodne presoje. Pogoji in okoliščine te najstrožje presoje so: 1. razlogi, motivi, namen in cilji zakonodajalca za spremembo ZDen morajo biti stvarno upravičeni in ustavno legitimni (ne samo opredeljivi); 2. predvideni ukrepi morajo biti v demokratični družbi neogibni, ker jih narekuje nujna javna potreba in 3. zakonodajalčevi posegi (ukrepi, zakonske rešitve) morajo biti v skladu z načelom sorazmernosti primerni, neogibno potrebni za dosego zakonodajalčevega cilja in v sorazmerju z vrednostjo zastavljenih ciljev. Ustavno sodišče je vezano na navedene kriterije presoje tudi pri presoji vsebine obravnavanega referendumskega vprašanja. 2. Razlogi, ki narekujejo 1. točko referendumskega vprašanja, so stvarno upravičeni in ustavno legitimni ter jih narekuje nujna javna potreba. Zakon o denacionalizaciji je, kolikor dopušča vračanje veleposestev fevdalnega izvora, že od začetka svoje veljavnosti v nasprotju z načeli ustavne ureditve, da je Slovenija demokratična republika (1. člen Ustave). Vračanje veleposestev fevdalnega izvora ni v skladu z državno ureditvijo, za katero se je Republika Slovenija odločila že z osamosvojitvenimi akti, to je s Temeljno ustavno listino o samostojnosti in neodvisnosti (Uradni list RS, št. 1/91-I) in Deklaracijo ob neodvisnosti (Uradni list RS, št. 1/91-I), kakor tudi ne z novo ustavo, ki je bila ob sprejemu ZDen tik pred sprejemom. 3. Ustavno sodišče je v skladu s stališčem, ki ga je sprejelo v svoji odločbi št. U-I-107/96 z dne 5.12.1996 (točka 28 obrazložitve), da podržavljene lastnine cerkev in verskih skupnosti glede na njihovo vlogo občekoristnih ustanov in glede na njihov položaj v našem pravnem redu ne bi bilo ustavno dopustno enačiti z veleposestvi fevdalnega izvora, odločilo, da je 1. točka referendumskega vprašanja v skladu z Ustavo le, kolikor se ne nanaša na primere, v katerih so denacionalizacijski upravičenci cerkve in druge verske skupnosti, njihove ustanove ali redovi. Poleg okoliščin, ki opravičujejo poseben položaj verskih ustanov kot denacionalizacijskih upravičencev, je Ustavno sodišče upoštevalo: prvič, da je ZDen v 14. členu izrecno priznal verskim skupnostim pravico do vrnitve premoženja, vendar le pod pogojem, da so ob njegovi uveljavitvi delovale na območju Republike Slovenije, drugič, da so verske skupnosti domače pravne osebe, ki delujejo v okviru pravne ureditve Republike Slovenije, in tretjič, da jih iz tega razloga ni mogoče enačiti z zasebnimi lastniki veleposestev fevdalnega izvora - še zlasti, če sedaj živijo v tujini - in jim s stališča državnega in javnega interesa ni mogoče priznati kakšnega posebnega položaja, tako kot verskim skupnostim. 4. Ustavno sodišče je pri oceni ustavnosti 2. točke referendumskega vprašanja upoštevalo, da bi zakonska sprememba, ki bi omejevala vračanje kmetijskih zemljišč in gozdov, posegla v ustavno varovana upravičenja vseh tistih denacionalizacijskih upravičencev, ki izpolnjujejo pogoje za vrnitev podržavljenega premoženja, in da bi bila taka sprememba zakona mogoča le, če so izpolnjeni pogoji in okoliščine najstrožje ustavnosodne presoje. Ker za predlagano spremembo ZDen v točki 2 predlaganega referendumskega vprašanja niso izkazani stvarno upravičeni in neizogibno potrebni razlogi, ki bi jih narekovala nujna javna potreba, je Ustavno sodišče odločilo, da navedena točka ni v skladu z Ustavo. 5. Kolikor ni v nasprotju z Ustavo, da se ne vrača lastnina fevdalnega izvora drugih nekdanjih lastnikov, tudi ni v nasprotju z Ustavo, da se v takih primerih ne prizna odškodnina. 6. Ker omejitev vračanja zemlje in gozdov ni v skladu z Ustavo, je del vprašanja, ki predvideva omejitev vračanja brez odškodnine, postal nepotreben. Ustavno sodišče je zato na podlagi določbe, po kateri sme določiti način izvršitve svoje odločbe (drugi odstavek 40. člena Zakona o Ustavnem sodišču), odločilo, da je to spremembo potrebno upoštevati pri postavitvi referendumskega vprašanja. 7. Nejasno referendumsko vprašanje je v nasprotju z načeli pravne države (2. člen Ustave) in v nasprotju s samim bistvom referenduma kot oblike neposrednega odločanja državljanov, na katerem morajo biti glasovalci natančno seznanjeni z vsebino vprašanja, o katerem glasujejo. Ker del vprašanja, ki se glasi "in da gozdovi ostanejo v javni lasti", ni dovolj jasen in ne predstavlja povezane celote s preostalim delom referendumskega vprašanja, je v nasprotju z 2. in 90. členom Ustave. 8. Naknadna uvedba pravnega sredstva zoper pravnomočne odločbe o denacionalizaciji predstavlja poseg v načelo zaupanja v pravo in v načelo pravne varnosti (2. člen Ustave) ter poseg v ustavno varovana lastninska upravičenja, zato je tak poseg dopusten le ob izpolnjevanju predpostavk najstrožjega testa sorazmernosti. Ker referendumsko vprašanje predlaga uvedbo splošne revizije odločb o denacionalizaciji, ker so subjekti, prizadeti z odločbo o denacionalizaciji, že imeli možnost uveljavljati tako kršitve pri ugotavljanju dejanskega stanja kot kršitve materialnega prava s pravnimi sredstvi po Zakonu o splošnem upravnem postopku in s tožbo v upravnem sporu, ker referendumsko vprašanje predlaga uvedbo revizije po petih letih od uveljavitve Zakona o denacionalizaciji in po dveh letih od trenutka, ko bi moral biti izveden, in ker bi bila uvedba novega pravnega sredstva le v primerih, ko naj bi bila oškodovana družbena lastnina, ne pa tudi v primerih, ko naj bi bil zakon kršen v škodo denacionalizacijskih upravičencev, v nasprotju z ustavnim jamstvom o enakem varstvu pravic (22. člen), je referendumsko vprašanje v delu, kjer predlaga uvedbo obvezne revizije denacionalizacijskih odločb v primerih, ko je izkazana verjetnost, da je prišlo do kršitve zakona in oškodovanja družbene lastnine, v nasprotju z Ustavo.